Ne vem zakaj pišem. Mogla bi iti spat, ker nisem najbolj zdrava.
Vsake toliko časa se spomnim, da imam blog. Ampak ne vem več o čem naj pišem. Karkoli bom zapisala, bo plehko.
Anyway.
Prvo polletje drugega letnika se približuje koncu s svetlobno hitrostjo. Počutim se, kot da bom počila od vsega stresa. Nimam časa, da bi zadihala.
Do pred kratkim nisem verjela v ljubezen na prvi pogled. Še vedno dvomim, a drugače si tega ne znam razložiti. Morda pa le tako močno hrepenim po ljubezni, da se mi meša.
Tako. To je to, I guess.

Danes sem prestopila iz najstniških v malce resnejša leta. Čeprav so bila takšna že ves čas.
Ta vikend sem bila ves čas tesnobna, danes pa je vse izbruhnilo, zato sem jokala ves dan in se tresla od strahu.
Jutri in v sredo imam kolokvija, učiti pa se nisem mogla, saj me je paraliziral neznani strah.
Dovolj imam tega. Želim si normalnega življenja brez napadov panike. Želim si preseči nepotrebne strahove in zaživeti svobodno. Želim si živeti.

***

Za darilo sem med drugim dobila lepo srebrno ogrlico. Ima okrogel kristalni obesek. Zdaj bom nosila dve ogrlici: tisto s srčastim obeskom, ki jo je včasih nosila mama, in to, ki me bo za vedno spominjala na mojo družino in na to, kako močno jo imam rada.

Okej. Glede na to, da skoraj nič ne pišem, moj blog le zaseda prostor. And that makes me feel bad. Toliko dobrih zamisli sem že dobila. A si jih nisem zapisala, potem sem jih pa pozabila. Škoda.

No, danes bom navdih črpala iz komentarjev.
Torej: Sicer se pa sprašujem, ali so moški pripravljeni požret svoj ego, in z osebo ženskega spola imet samo prijateljski odnos. Po tem, ko ga je ženska zavrnila. Kaj misliš, je to sploh možno?

Že sama tema o prijateljstvu med moškim in žensko (ki sta heteroseksualna) se mi zdi kar zanimiva. A je sploh možno? Z nekom postaneš prijatelj zato, ker te privlačijo njegovi interesi in mišljenje. V primeru, da je tvoj prijatelj nasprotnega spola, nekateri to narobe interpretirajo kot zaljubljenost. I guess.
Imam prijatelja, s katerim se zelo rada pogovarjam. Ti pogovori so popolnoma drugačni od pogovorov s prijateljicami. Včasih kaj takega potrebuješ. Moti pa me, da vedno napelje pogovor na: "We should have sex. Like, totally." On me ne privlači. Talking about sex: okay; talking about sex with him: not so much. Vidim ga tako kot vidim svoje prijateljice. (To verjetno ni nekaj, kar bi si fant želel slišati.)
Običajno si eden izmed vpletenih želi kaj več kot le platonski odnos. Sama sem se znašla že v obeh situacijah: kot ljubljena in zaljubljena. Obe sta strašno nadležni.

Ampak pustimo to in se osredotočimo na vprašanje.
Menim, da nekatere moške res žene njihov ego. The worst kind. A moški bodo vedno silili vate, če te bodo hoteli imeti. Ženske smo naučene, da se podrejamo. Da se vedno strinjamo in ugodimo drugim. Moški pa so naučeni, da bodo ženske vedno ubogale in jih sprejemale. Zato mislijo, da če bodo le dovolj pritisnili, se bomo uklonile, in sčasoma privolile. Včasih njihova dejanja mejijo na obsesivna.
Vseeno verjamem, da imajo moški lahko prijateljski odnos z žensko, ki jih je zavrnila. A to je odvisno od posameznika. Navsezadnje tudi ženske ne odnehajo zlepa. Ni point v spolu, point je v človeku. Nekdo, ki si nikakor ne more priznati poraza, se bo "boril" do zadnjega diha, pa čeprav je to zelo nadležno. Drugi bodo pač obupali.
Hja. To ni ravno jasen odgovor. Recimo, da je odziv odvisen od posameznika, a v primerjavi med moškimi in ženskami, bodo moški bolj vztrajni zaradi že navedenega razloga.

No, rada bi se še opravičila za tako pozen odgovor. 
Tokrat ne bom obljubila nove objave v kratkem času, ker nočem lomiti obljub. 

Sweet baby Jesus

I haven't written anything for a daaamn long time. Sorry about that.

No, da povzamem tisto, kar se je zgodilo do zdaj:
- Pri japonščini blestim, pri angleščini not so much. Pred dnevi sem imela midterm test, ki je bil... pravi polom. Ko sem odprla polo, je zgledalo nekako takole:

- Trenutno se učim srednjeveško angleško književnost. Gah. Dont lajk it. Zahvaljujoč profesorju. *sigh*

- Zakaj mi ni nihče povedal, da bom morala vedeti toliko o Kitajski? Ahhhhhhh. Je vsaj bolj zanimivo kot književnost.

- I got asked out by a guy I'm completely and utterly not attracted to. Surprise, surprise. And he creeps me out as well. In komu se smili? Meni. In kdo reče ja? Jaz, budala jedna. Hvala bogu je izpitno obdobje. Huuh!

- Imam vedno več napadov panike. Saj ne vem več, kaj naj naredim. Rada bi šla k terapevtu, pa so moji starši proti. Well guess what: I might turn crazy without some professional help.

Veliko bolj aktivna sem na tumblr-ju. Ampak ta je čisto moj, zato vam ne izdam naslova. 

Mah, ne vem o čem bi pisala. Any ideas?

Se beremo naslednjič.

Well, hello there, stranger.

It's been a while, I know. Ampak počitnice so tako hitro minile, da me je čas kar povozil.

Preživela sem prvi mesec na faksu. So far, so good. Živeti s tremi sostanovalkami zna biti kar precej naporno, a se trudim prilagoditi.
Sam faks je super. Japonščina je awesome sauce, afkors, angleščina pa za odtenek manj. Naslednji teden me čakata prva kolokvija pri japonščini. I'm nervous already.
Navezala sem nekaj novih stikov, kar me je izredno osrečilo. Hkrati pa sem sklenila, da bom tiste stvari, ki mi ne ugajajo najbolj, pustila za sabo.
Moj želodec je še vedno čuden. Preprosto noče me ubogati, ko mu pravim, da je čokolada dobra zanj, predvsem pa zame. Sicer pa sem v tem enem mesecu dvakrat zbolela.
Hm, še kaj?
Aja, I've been wondering... Are there any handsome men left in Slovenia or am I just so damn picky? (Probably the second one.)

Ja nič. Se beremo naslednjič.

Verjetno je že skrajni čas, da pobrišem prah z bloga.

Maturo sem naredila z odličjem, sprejeta na japonologijo in angleščino. Woohoo!
Mi je pa zmanjkal 1%, da bi bila zlata maturantka. A constant reminder that I was, am and always will be very good. Yet never one of the best.

Zadnje čase sem nekoliko preveč nostalgična. Pripravljena sem na nove spomine. Stari lahko ostanejo tu, kjer so. Nočem jih več.

Vedno me je bilo strah novih začetkov. Tudi tokrat nisem najbolj sproščena. A vseeno me misel, da se selim v prestolnico, kjer bom lahko začela (napol) na novo, sprošča, saj nimam več tistega občutka, da moram paziti na to, kaj počnem oziroma govorim. Fino.

Vsakoletna objava s slikami z morja bo tokrat zelo pozna, če sploh bo. Na računalniku mi ne dela internet, sem pa žal preveč lena, da bi slike dala na prenosnik. Aja, nov prenosnik imam. HP Envy, če koga zanima.

Kako kaj napreduje moja Misija: nemogoče a.k.a. postati bolj pozitivna oseba? Nazadovala je. Preprosto nemogoče se mi zdi to doseči. Sploh glede na to, da preždim cele dneve doma, saj si nisem niti našla počitniškega dela. Oziroma ne vem, ali me bodo na določeno delovno mesto še poklicali ali ne. No, v bistvu sem si sama kriva. Misije se nisem lotila dovolj resno... ali kaj. Nisem dovolj odločna, da bi lahko nekaj speljala do konca. Pravzaprav se ne spomnim, da bi mi to sploh kdaj uspelo. Hah.

Občutek imam, da bo tudi po prihodu na faks vse enako kot je zdaj. Vedno si rečem, da bom nekaj spremenila. Look where that brought me. Nazaj na začetek tekme, če ne celo na trening.

Saj samo jamram. To sem pobrala po mami. Bolje, da neham.

Pa lahko noč.

I should be studying right now. Let's just say this is sort of ...... educational?