Ne vem zakaj pišem. Mogla bi iti spat, ker nisem najbolj zdrava.
Vsake toliko časa se spomnim, da imam blog. Ampak ne vem več o čem naj pišem. Karkoli bom zapisala, bo plehko.
Anyway.
Prvo polletje drugega letnika se približuje koncu s svetlobno hitrostjo. Počutim se, kot da bom počila od vsega stresa. Nimam časa, da bi zadihala.
Do pred kratkim nisem verjela v ljubezen na prvi pogled. Še vedno dvomim, a drugače si tega ne znam razložiti. Morda pa le tako močno hrepenim po ljubezni, da se mi meša.
Tako. To je to, I guess.