"Ura je deset,"

je rekla in se počasi poslovila.
Čez eno uro sem ostala sama s sabo.
Misli so plavale po sobi in osvetljevale prostor.
Spomini so švigali od ogledala pa do ekrana, krožili so okoli lestenca, igrali so se z mojimi lasmi.
Če bi zaprla oči, bi vse izginilo. Vse.
Ti. Jaz. Ona. On.
Vse.
Vendar sem vztrajala in z odprtimi očmi zrla v preteklost.
Občasno se mi je na obrazu narisal nasmeh, vendar je kaj kmalu izginil.

***

"Sovražim ga," sem rekla in nadaljevala s svojim pritoževanjem.
Govorila sem hitro in nerazločno.
Čez eno uro se je številka na ekranu mobitela spremenila v 22:00.
Hodila sem po sobi. Sem in tja, okoli postelje, do okna in mize, na koncu pa sem se usedla na stol.
Morda sem govorila preglasno, saj so v sobo občasno prihajali člani moje družine. Mislili so namreč, da se pogovarjam sama s sabo.
Vstala sem in zopet začela živčno hoditi po sobi in se vmes zaletela v rob postelje.
Imela bom modrico.

***

"O, hej," sem jo veselo pozdravila.
Prišla je z morja in me poklicala.
Čez eno uro sva se pogovarjali z resnejšim tonom.
Sedela sem na stolu in buljila v ekran. Iskala sem fotografije in risbe, ki bi mi pritegnile pozornost.
Našla nisem ničesar.

Utrinki

Po dolgih desetih dneh sem spet doma.
Bilo je... Ravno prav toplo, občasno dolgočasno, lepo.

Že drugi dan me je v sobi pričakal tale malček:

Ni bil sam.
Strah me je bilo le, da bi se od nekod prikazala Mama Škorpijon.
Na srečo se ni.

Kmalu so mu sledile te stonoge:


Bivali smo v apartmaju brez zvezdic (kot ste že opazili).

Najbolj sem pogrešala svojo posteljo in mucka.

Naj vam ostalo povedo slike...



(Pice na Krku rastejo na drevesih.)











Videla nisem niti enega zvezdnega utrinka.

Pa drugič.

Zdelo se mi je neprimerno, da bi postavila temelje tega bloga in zbežala na morje, še preden bi kaj napisala.
Torej.
Zadnjih nekaj tednov nisem imela navdiha. Tavala sem po hiši in se dolgočasila. Le redkokdaj sem se dobila s prijateljicami. Moje življenje ne bi moglo biti zanimivejše.
Monotonost mi gre že počasi na živce.

Za deset dni bom spremenila okolje in poskušala uživati. Ah, seveda.
Verjetno mi malo sonca ne bi škodilo... Če odštejemo škodljive žarke in sončarico.
Vendar komaj čakam, da bom lahko spet ležala ob morju in preprosto pozabila na vse.

Vsako leto sem na morju lahko opazovala ogromno zvezdnih utrinkov, vendar se mi ni nobena želja uresničila. Morda bi morala prenehati z gledanjem v nebo.