"Ura je deset,"

je rekla in se počasi poslovila.
Čez eno uro sem ostala sama s sabo.
Misli so plavale po sobi in osvetljevale prostor.
Spomini so švigali od ogledala pa do ekrana, krožili so okoli lestenca, igrali so se z mojimi lasmi.
Če bi zaprla oči, bi vse izginilo. Vse.
Ti. Jaz. Ona. On.
Vse.
Vendar sem vztrajala in z odprtimi očmi zrla v preteklost.
Občasno se mi je na obrazu narisal nasmeh, vendar je kaj kmalu izginil.

***

"Sovražim ga," sem rekla in nadaljevala s svojim pritoževanjem.
Govorila sem hitro in nerazločno.
Čez eno uro se je številka na ekranu mobitela spremenila v 22:00.
Hodila sem po sobi. Sem in tja, okoli postelje, do okna in mize, na koncu pa sem se usedla na stol.
Morda sem govorila preglasno, saj so v sobo občasno prihajali člani moje družine. Mislili so namreč, da se pogovarjam sama s sabo.
Vstala sem in zopet začela živčno hoditi po sobi in se vmes zaletela v rob postelje.
Imela bom modrico.

***

"O, hej," sem jo veselo pozdravila.
Prišla je z morja in me poklicala.
Čez eno uro sva se pogovarjali z resnejšim tonom.
Sedela sem na stolu in buljila v ekran. Iskala sem fotografije in risbe, ki bi mi pritegnile pozornost.
Našla nisem ničesar.