Danes je bil en zelo dober dan.

Res, da nisem mogla okusiti "original kremšnite".
Pa kaj.
Recimo, da mi ni žal. Recimo.

Sklenila sem, da ne bom več tako pesimistično naravnana. Kako dolgo se bom tega držala pa ne vem. Verjetno kak dan in pol.

Jutri bo spet naporen dan. Prav vidim, kako me bodo nežni glasovi profesoric in profesorjev zazibali v spanec...
Ali pa nedolžno sanjarjenje...

***


Will we crumble into the dust, my friend?
Or will we start this game over again?