Ne bom se prepustila toku želja. Ta me le ponese v svet sanj, ki se vse prehitro razblinijo v nič.

Včasih so tako resnične, da jih kar čutim. Zato pa tako boli, ko odprem oči in se zavem, da sedim za mizo in se trudim z nalogo pri matematiki.
Včasih so bolj žive od spominov. Tako detajlne, da se včasih sprašujem, ali se mi je to res zgodilo. Spoznanje, da so to le sanjarjenja, uniči vso lepoto.
Včasih me potegnejo v svoje temne globine. Takrat več niso tako sladke in je tudi vrnitev v resnični svet lažja.

Tok želja me je že prevečkrat ponesel do samotnih otočkov s katerih ni bilo videti vrnitve. Tega več ne bom dovolila.