sreda, 29. februar 2012

38

Rada bi imela tatu. Ali 3. Morda več.

Na zapestju (verjetno leve) roke želim imeti japonsko pismenko "sanje", oziroma "yume". Klišejsko, vem, ampak ima poleg pomena tudi lepo obliko.


Drugi bi bil "Real Eyes, Realize, Real Lies". Imela bi ga na hrbtu, natančneje na zgornjem delu. Na morju sem videla žensko, ki je imela tak tatu, in preden sem se zavedela, sem se zaljubila vanj.
Pred kratkim pa sem ugotovila, da je to naslov pesmi skupine Machine Head...

Druga opcija drugega tatuja pa bi bila: večina hrbta "popisana" z besedilom japonske pesmi. Ne celim, seveda. Najverjetneje bi si izbrala besedilo pesmi Cassis, skupine The GazettE.
(Enkrat sem že objavila to pesem... Se mi zdi.)

No, imam še nekaj idej... Ampak. So samo to, ideje. Čeprav me mikajo. ^^

torek, 28. februar 2012

39

Poznaš tisti občutek, ki se širi po tvojem telesu vsakokrat, kadar vidiš tisto osebo?
Prijeten je. Mehak, nežen.

Dokler se ne zaveš, da zanj/o ne obstajaš.
Potem je malce manj topel.

Ah, dosti s tem najstniškim jamranjem.



You'll never know the torch I bear.

ponedeljek, 27. februar 2012

40

Na kratko - I'm stuck.
Sovražim, kadar moram nekaj pisati "na silo", kot to počnem pri pripravah na tekmovanje iz angleščine.
In tisti pogled profesorice, ko ji povem, da sem napisala samo en kratek spis... -.-

Časa sem imela dovolj, volje ne.
Zdaj nimam časa, volje pa še manj.
Super.


sobota, 25. februar 2012

42

I push people away.

As soon as someone unveils a piece of me that has been hidden for too long, an alarm sets off inside of me, telling me, it's time to build another, stronger barricade.
And run as far away as possible from that person.

I seem to torture myself in a twisted way - loneliness cuts deep wounds, but I don't want anybody to heal them.
And then... He comes to save me. And I suddenly want to be saved. And he tries his best. And he almost succeeds.
And then... I shut myself in. And he leaves.

And I'm alone again.

petek, 24. februar 2012

sreda, 22. februar 2012

45

Ko dobiš "nalogo", da našteješ neke stvari, pa naj bodo to najljubše jedi, lastnosti, ki jih ne maraš pri človeku, in tako naprej, se v tistem trenutku ne spomniš ničesar.
Zato nisem takoj odgovorila na komentar in ga nekako izkoristila za današnjo objavo.

Hobijev ne morem kar tako našteti, saj se večinoma prepredajo med sabo. Petje poteka vzporedno s poslušanjem glasbe (ki je res na glas; nočem, da sosedi mislijo, da imamo doma klavnico... ), to pa s surfanjem po internetu. :)
Igram računalniške igrice, vendar le, ko imam čas, torej med počitnicami.
Zelo rada berem knjige, a to počnem le med poletnimi počitnicami. Zaradi istega razloga kot pri prejšnji "točki" s to razliko, da si raje vzamem več časa za branje (zato poletne počitnice).
I blog, obviously.
Včasih sem risala, zdaj več ne. Izgubila sem upanje v napredek.
Gledam serije, filme.
Nekaj časa sem vztrajno tekla, a si po ugrizu psa ne upam več. Vsak sosed je lastnik vsaj enega psa, zato ni redkost, da se s kakim srečam. Morda bom zopet začela letošnjo pomlad. A to je res en ogromen morda.
To pa bi bilo to? Menda.


Moji interesi? Hm...
Na to bi največkrat odgovorila z: "Japonska. In vse, kar je povezano z njo."
Verjetno ljudje v tem vidijo risanke in stripe, vendar sem to obdobje že prerasla. Še vedno preberem kakšno mango, za animeje pa nimam časa. Govorim o kulturi na splošno, ne samo o klišejih. Želim spoznati njihovo zgodovino, ljudi, se naučiti njihov jezik. Nekoč bom odpotovala na Japonsko. Moram. ^^
In ko sem že pri Japonski - ravno danes sem dobila pismo moje dopisovalke Miki. Zakaj imajo tako lepe ovojnice, mi pa le dolgočasne bele? -.-
Joj, saj ne vem kaj bi še dodala... Morda... Doseči vse cilje, ki jih imam zadane za prihodnost? To je že nekako samoumevno.

Ne vem, res ne vem... Nič mi ne pade na pamet.
Upam, da sem vsaj do neke mere odgovorila. ^^

torek, 21. februar 2012

ponedeljek, 20. februar 2012

47

Preziram ljudi, ki zaničujejo človekove interese, ki menijo (in ti dajejo vedeti), da so vse stvari, ki njim niso zanimive, butaste, kr neki, blablabla.

Ljudje smo različni in imamo različne hobije in okuse. Kar se meni zdi nesmiselno, nekomu predstavlja celo življenje. Zakaj bi ga potem obsojala in poniževala zaradi tega?

Ali ti živiš moje življenje? NE.
Meni pa je do neke mere všeč in ga ne mislim spreminjati le zato, ker tebi neka moja dejavnost ne ugaja.

nedelja, 19. februar 2012

48

Ljudem vedno dajem drugo priložnost. Velikokrat tudi tretjo, četrto, peto...
Ne prenesem misli, da bi nekdo ostal sam, ali da bi se počutil zapostavljenega zaradi mene.

In potem se znajdem v začaranem krogu, kjer prenašam ljudi, ki mi počasi parajo živce, v upanju, da bom v njih našla nekaj, kar je malo manj antipatično.

sobota, 18. februar 2012

četrtek, 16. februar 2012

51

Danes smo imeli športni dan. Pametna jaz sem se odločila za tek na smučeh. Bilo nas je kar 5!

Vse, kar lahko rečem, je: "Nikoli več!"
In pa: "Svaka čast Petri Majdič!!"
Vsaj ne na tako razdaljo (naredili naj bi okoli 15 km, kar je za prvič res malo preveč).

Vse me boli, zato se jutrišnjega dneva vse manj veselim. Pa še matematika me čaka.

Wish me luck! ^^

sreda, 15. februar 2012

52

Moški in ženska ne moreta biti prijatelja (razen, če sta oba istospolno usmerjena...).
Največkrat pride do enosmerne ljubezni, kar pa se nikoli ne konča dobro.

Bila sem že nesrečno zaljubljena in "nesrečno ljubljena".
Kaj je huje? Biti tisti, ki ne dobi ljubezni, ki jo potrebuje (ali vsaj misli, da jo...), ali tisti, ki jo zavrača?

To je odvisno od človeka in njegovega sočustvovanja. Meni se zdi že sama misel, da bi prizadela nekoga, ki ga imam rada, neznosna. Drugim je malo mar.
Peklensko je tudi dejstvo, da ti ljubljena oseba ne vrača čustev.

Ampak... To mine. Bolečina izgine.
Neizrečene besede in neprijetna tišina, ko srečaš nekoga, ki si mu zlomil srce, to ostane.
Dokler te ne preboli, seveda.




Too much love will kill you, just as sure as none at all.

torek, 14. februar 2012

53

Uvrstila sem se na državno tekmovanje iz angleščine.

Wooow. Yay me! ^^


Nisem pričakovala, res.

Za trenutek sem dobila nekakšen zagon in občutek, da lahko osvojim zlato priznanje, vendar je vse to izpuhtelo takoj, ko sem se zavedla, kako težko bo.
Čaka me precej dela. Najprej pa moram prebrati knjigo Pen to Paper, katera se uporablja za priprave na maturo...
I'm scared. ^^;

ponedeljek, 13. februar 2012

nedelja, 12. februar 2012

55

People choose to live in a lie simply because that world is exactly what they want.
Reality, however, is full of disappointments.
So, why bother?


"Reality is the name we give to our disappointments." ~ Mason Cooley

sobota, 11. februar 2012

56

Zakaj drugim počnemo tisto, kar ne želimo, da bi nekdo počel nam?
Zavračamo, ignoriramo, ogovarjamo, zavajamo ...

Prišla sem do zaključka, da pregovor: "Do drugih se obnašaj tako, kot želiš, da bi se drugi obnašali do tebe," (oziroma nekaj v tem smislu) ne velja.
Slej ko prej ugotoviš, da si prav tako podel kot vsi ostali.

četrtek, 9. februar 2012

58

Želim si pobegniti iz svojega življenja. Žalost in osamljenost, ki me ovijata, nočeta popustiti svojega prijema.


sreda, 8. februar 2012

59


Ravno danes sem imela z mamo gorečo debato o homoseksualnosti. Ona temu nasprotuje (no, lezbijkam ne, pedrom pa), jaz pa menim, da s tem ni nič narobe.
Seveda naju je to privedlo do skrajnih nesoglasij in zvišanega pritiska.

Ne razumem svojih staršev in ljudi, ki se jim zdi to nekaj nenaravnega. Načeloma res ni, saj se tako ljudje ne moremo množiti (pa saj nas je že dovolj), a ni nič slabega v ljubezni, ali pač?

To ni le kaprica mladih v moderni dobi. Tudi med živalmi naj bi prišlo do istospolnih partnerstev.

Najhujše se mi zdi dejstvo, da nekateri obravnavajo homoseksualce kot največje grešnike, ki ves čas menjajo spolne partnerje.
Kaj pa nek postaven mladenič, ki vsak vikend pripelje domov drugo žensko? To je prav? Ne.

V Ekvadorju so celo ustanovili klinike za "ozdravitev" istospolne usmerjenosti, kjer so "paciente" mučili, da bi le odstranili ta virus.

In pa še en video, na katerega sem naletela... Sploh ne vem kako niti kdaj:

torek, 7. februar 2012

60

Počutim se prazno. Pogovore zaznavam bežno, le redko mi nekaj vzbudi pozornost.
Želim si, da bi se kdo spomnil name in se ustavil...
In me vprašal ali sem v redu.

A zdaj to več nima smisla.

ponedeljek, 6. februar 2012

nedelja, 5. februar 2012

62

Bilo je popolnoma nepričakovano.
Mislila sem, da tega več ne potrebujem, vendar sem se uštela.
Prevevajo me že skoraj pozabljena čustva.

Ne, ne govorim o stari "ljubezni", ne govorim o zamerah.
Govorim o popolnoma človeški potrebi po bližini sočloveka.




Make my heart a better place.

sobota, 4. februar 2012

63

Kadarkoli ljudje od mene nekaj pričakujejo (odličen dosežek na kateremkoli področju), izgubim vso voljo in začetni zagon. Potem pa me zajame strah, da jih bom razočarala. In ravno to me trenutno najbolj razžira - strah pred razočaranjem.
Tako postane meni ljuba stvar breme, ki se ga želim čim prej znebiti.

P.S.
Skoraj sem že izgubila glas. Ne vem zakaj se danes sploh kam odpravljam.
No, nekateri bi raje videli, da bi utihnila za vselej.
Pa lep pozdrav! ^^

četrtek, 2. februar 2012

65

Menim, da čustev ne smemo držati v sebi. Ne verjamem ljudem, ki pravijo, da so v redu, ko pa se jim je nedavno porušil svet.
To ni soočanje s težavo. Nikoli se nisem bolje počutila, če sem si lagala, da sem super, enkratno, najboljš!... Ker sem kmalu ugotovila, da nisem. In je bolečina prišla za mano. Pravzaprav kar dvojna doza.
Če imaš nekoga, ki mu lahko zaupaš, se mu izpovej. Držati v sebi žalost in jezo in občutek nemoči je težko breme. Za nekatere pretežko.