Sanjam o stvareh,
ki se verjetno ne bodo nikoli zgodile. Pa ne zato, ker bi bile tako nemogoče
kot plezanje na vrh Everesta (Meni ne bi uspelo, zato dam tak primer. Seveda je na streho
sveta priplezalo že veliko ljudi.), pač pa zato, ker načrtujem stvari, dogodke, še preden se nežne vezi sploh
stkejo.
Če še niste
ugotovili, spet "jamram" o svojih ljubezenskih težavah. Ali kaj pač
so. Ne vem. Sploh nisem zaljubljena.
No, v glavnem... I jinx myself again and again and again.
Ne razumem tega... Tega paradoksa. Če pričakujem vedno najslabše, se mi bo tako tudi godilo. Or so they say. Zakaj pa se mi to dogaja tudi, če pričakujem najboljše (ali vsaj dobro)?
Kaj sploh delam narobe? Ali bi morala biti bolj direktna? Ali bi morala manj paziti na vsak korak? Ali preveč upam in pričakujem?
Preprosto ne morem vsega prepustiti naključju.
Nekoč je bilo sanjarjenje prijeten del dneva.
***
Še nekaj, kar se ujema z imenom mojega bloga in s tematiko današnje objave:
Ni komentarjev:
Objavite komentar