Nisem naredila izpita btw. Ne zato, ker tako slabo vozim, pač pa zato, ker je nekomu moralo spodleteti. Žal sem bila jaz tista, ki so si jo privoščili.

***

Nikoli ne bom razumela moških. Nikoli.

Morda pa je težava v meni: ko iščem nekoga, ki bi me imel rad, bil tu zame, skratka nekoga, ki bi bil moj fant, dobim nekaj takega: "Nisem še pripravljen za zvezo."
Al me pa hoče sam pofukat, ker za drugo nisem dobra. Kao.

Ko pa jaz iščem nekoga za prijetneje preživete noči (ali dneve, meni je vse prav), naletim na takega, ki hoče imeti punco, v katero bo "smrtno zaljubljen" (dobesedni navedek), vame pa ni, zato bi taka zveza vse zakomplicirala. Zato bi bilo bolje, če bi bila prijatelja.

... Prosim? Kaj?

Od njega sem pričakovala najmanj, kar lahko od moškega dobiš. Pa mi tega ne more nuditi.
Saj, to sem nekako razumela. Tudi sama sem "a hopeless romantic". Hoče najti svojo boljšo polovico.

Kaj kmalu sem ugotovila, da je to verjetno rekel zato, ker sem mu dala vedeti, da se mu ne bom nastavljala, naj še on kdaj kaj ukrene, ne pa da sem dobra le takrat, ko ni drugih.

Sicer pa prijateljuje z največjo brežiško kurbo. Če je zaljubljen vanjo, se mi smili. A mislim, da vsi vemo, kaj se dogaja...

Torej. Hvala za tak odjeb. Pustil si me v strahu, da sem se od tebe nalezla kakšne bolezni, ki si jo dobil od nje, bedak. Popravek, najboljši prijatelj.

***

In še nekaj v sovražnem duhu te objave: ni mi všeč, da bere moj blog določen osebek. Morda bo kmalu postal zaseben.

Veliko bi lahko napisala. Veliko bi lahko povedala. Pa se mi ne da. Kaj vse mi laži na duši, jaz pa nimam volje tega izliti na papir ali zašepetati v slušalko. Ni mi do komunikacije.

***

Moram pa vam sporočiti, da imam naslednji teden izpitno vožnjo! Seveda sem že zdaj živčna. Občutek imam, oziroma že kar pričakujem, da mi bo uspelo, vendar mi ravno to pove, da lahko za nekaj časa le še sanjam o samostojnosti, ki pride z izpitom. Preveč bom živčna, zato bom naredila povsem začetniško napakico.

Bomo videli. Hoping for the best!

Nekako verjamem v horoskop. Vsaj zadnje dni. Ne vem zakaj.
Zapoveduje mi ravno tisto, česar naj ne bi smela narediti. Kako naprej?

Morda bi morala preprosto prenehati s takimi neumnostmi.

Well, that's just awesome

Prvi dan dela: zbolela zaradi klime. Zdaj sredi 30°C+ goltam vroč čaj in tablete. Zakon. Res. To! -.-

Druga stvar: tako blizu je bilo. Tako blizu, zdaj pa je tako daleč. Kako sem lahko naredila tako napako? Ja, obremenjujem se s tem, ker mi ni vseeno. Nikoli mi ni. Tokrat pa sploh. Morda čutim celo več, kot sem mislila, zato mi ves čas potuje po mislih. Ni mi vseeno zanj. Predvsem pa se grizem zaradi tega, ker sem jaz storila napako. Čisto tako neumno, pijano napako. Neumno. In nenamerno. Malo pa je kriv tudi on, saj napaka le ni bila tako velika. Ali pač?