Že kar nekaj časa pišem na ta blog. Letos bo že 3 leta. Zelo rada berem svoje stare objave, čeprav bi se včasih najraje pogreznila v zemljo ob kakih (ne)pametnih.
Z njimi si prikličem spomine in občutke. Tako kot pri tejle. In pri nekaterih za njo.
Izkazalo se je, da je bila tisto napaka. Kolosalna napaka. Ki me preganja še danes. Dobesedno.
In ravno zaradi tega si ne upam več tvegati.
Prijatelj je po izčrpnem pogovoru prišel do zaključka, da se moraš včasih prisiliti. A to nima smisla. Meni se zdi popolnoma kontradiktorno.
Če si kaj želim, potem je to, da bi bila bolj spontana.
Oh, in da ne bi bilo tako malo vpisnih mest na dvodisciplinarno japonologijo in anglistiko. Oziroma, da ne bi bil povprečen uspeh sprejetih 94 točk. Ker res ne vem, kje jih bom dobila.
