Kar se je zgodilo, se je pač zgodilo. Če je imela prste vmes neka višja sila, v redu.
Sam si ustvarjaš svojo usodo, pot, po kateri boš hodil.
In ugotovila sem, da je moje življenje prazno. Vedno raje uberem varnejšo pot in se nato grizem, ker nisem vsaj enkrat tvegala.
Morda se nočem soočiti s težavami, ki bi lahko prišle skupaj s tveganjem. Morda me je strah, da se ne bo izšlo tako, kot si želim.
Kolikokrat pa se izide popolno? Kolikokrat? Ne velikokrat.
In vendar smo do zdaj vsi preživeli.
Zakaj torej ne bi tvegala?
Ni komentarjev:
Objavite komentar