Očitno imajo vse zveze, kar sem jih kdaj imela, zelo kratek rok trajanja. Tu ne govorim o partnerstvu, pač pa o prijateljstvu, pa naj bo (navidezno) trdno ali ne. 

***

If you do not have the desire to read another rant about my mishaps in love, do not scroll any further. You might be disappointed.

***

Morda pa res ne bi smela tako na pol javno razglašati, kdo mi zadnje čase hodi po mislih. Trenutno bolj šepajoče, a hodi.
Ko sem jaz edina, ki se zavedam (?) te zagledanosti, se hkrati zavedam tudi, kolikšne imam možnosti. In takrat, ko sem bila jaz in samo jaz edina, ki sem poznala svoje misli, sem vedela, da so možnosti nične.

Takoj, ko takšno zadevico poveš prijateljici, te začne vzpodbujati, da bi ja naredila tisti usodni prvi korak. In seveda pravi, da je on pa res suuuupeeeeer, da ni niti malo podoben tistim, s katerimi sem žal imela opravka. In da bo zagotovo vzcvetela tista resnična ljubezen.

In potem še druga prijateljica. In tretja kolegica. In četrta znanka. Vse pravijo enako.

In čeprav prej nisi imel niti kančka pričakovanja, le strašno lepe sanje, so tvoje prijateljice zasadile seme upanja, ki je kmalu tudi pognalo kal.

Potem izveš, da ena izmed teh prijateljic najprej pravi: "Da bo, seveda bo," nato pa vsem ostalim: "Da ne bo, ker ga dobro pozna."

In tisti ubogi kalček, ki se je tako močno trudil, da bi ugledal luč dneva, naenkrat uniči resnica, ki nanj pade kot komet s sredine vesolja. (O možnostih, da bi se to zgodilo, ne bomo razpravljali.)

Ni baš neki hudi problem. Ampak se mi zdi strašno neumno.