Res bi rada videla več dobrega v življenju. Res bi rada postala bolj optimistična, nasmejana.
Potem pa ti vse pade v vodo. Ne zato, ker si to pričakoval. Ne ne, tega si se veselil, komaj si čakal na to.
Upala sem, da bodo letošnje počitnice zares izpo(po)lnjene. Da bom strašno strašno pridna in produktivna, hkrati pa uživala s prijatelji.
...
S katerimi prijatelji že? S tistimi, ki so tu le takrat, ko me potrebujejo? S tistimi, ki imajo neko svojo družbo, v katero preprosto ne spadam, ker sem/se počutim kot nek tujek? S tistimi, s katerimi sem se odtujila do te mere, da jih več ne poznam?
Ne vidim smisla v življenju brez pravih prijateljev. Del mene si govori, da bodo še prišli. Drugi del pa, da bo to trajalo še zeloooo dolgo, in bo to obdobje osamljenosti mučno.

Po vrhu pa me izdaja telo. Vsak dan nekaj novega. Kaj ti to naredi stres!
Najprej vsakodnevna slabost po vsakem obroku. In pred obrokom. In med obrokom. Čaka me še ogromno pregledov, ki bodo vse prej kot prijetni. Razen če si pod pojmom "prijetno" razlagate rinjenje cevi v želodec ali pa kam drugam.
Nato boleč zob. Bralci mojega bloga (I salute you!) verjetno veste, kako navdušena sem nad zobozdravniki.
Nato boleče levo oko. V katerem že nekaj mesecev biva neka mala stvarca, ki vztrajno praska po očesni sluznici. Orwhatsthatthing.
In od današnjega jutra še desno oko, ki je videti kot da sem se včeraj pretepla s Hulkom Hoganom.

Ah, the joys of life.