Verjetno je že skrajni čas, da pobrišem prah z bloga.

Maturo sem naredila z odličjem, sprejeta na japonologijo in angleščino. Woohoo!
Mi je pa zmanjkal 1%, da bi bila zlata maturantka. A constant reminder that I was, am and always will be very good. Yet never one of the best.

Zadnje čase sem nekoliko preveč nostalgična. Pripravljena sem na nove spomine. Stari lahko ostanejo tu, kjer so. Nočem jih več.

Vedno me je bilo strah novih začetkov. Tudi tokrat nisem najbolj sproščena. A vseeno me misel, da se selim v prestolnico, kjer bom lahko začela (napol) na novo, sprošča, saj nimam več tistega občutka, da moram paziti na to, kaj počnem oziroma govorim. Fino.

Vsakoletna objava s slikami z morja bo tokrat zelo pozna, če sploh bo. Na računalniku mi ne dela internet, sem pa žal preveč lena, da bi slike dala na prenosnik. Aja, nov prenosnik imam. HP Envy, če koga zanima.

Kako kaj napreduje moja Misija: nemogoče a.k.a. postati bolj pozitivna oseba? Nazadovala je. Preprosto nemogoče se mi zdi to doseči. Sploh glede na to, da preždim cele dneve doma, saj si nisem niti našla počitniškega dela. Oziroma ne vem, ali me bodo na določeno delovno mesto še poklicali ali ne. No, v bistvu sem si sama kriva. Misije se nisem lotila dovolj resno... ali kaj. Nisem dovolj odločna, da bi lahko nekaj speljala do konca. Pravzaprav se ne spomnim, da bi mi to sploh kdaj uspelo. Hah.

Občutek imam, da bo tudi po prihodu na faks vse enako kot je zdaj. Vedno si rečem, da bom nekaj spremenila. Look where that brought me. Nazaj na začetek tekme, če ne celo na trening.

Saj samo jamram. To sem pobrala po mami. Bolje, da neham.

Pa lahko noč.