petek, 26. november 2010



Ena zimska...

Lepo je opazovati nežne snežinke.
Pa čeprav sneg s seboj prinaša mokre nogavice, prehlad, neprijeten občutek za vratom, otročarije...
Lepo je pustiti nežnim snežinkam, da te ponesejo v svoj svet.
Jutri bom naredila angela v snegu. Pa kaj, če spet zbolim.
Lep je občutek, ko nežna snežinka pristane na tvojem nosu.

Zima me je popolnoma prevzela. Morda preveč.

sreda, 17. november 2010

Zdaj sonce več ne bo zašlo...

Predajam se hitrim in počasnim ritmom ter si pri tem uničujem glasilke. Dvomim, da bi koga motilo, če bi enkrat za vselej utihnila.
Pa saj se mi je nekaj podobnega že zgodilo. Zbudila sem se in iz sebe nisem mogla spraviti niti najtišjega glasu. V šoli so komaj verjeli, da res ne morem govoriti, sporazumevala sem se s šepetanjem. Na srečo ni trajalo ves dan.
Dobra stran je bila zagotovo ta, da sem se izognila spraševanju pri matematiki in čez en teden dobila "čist preveč dobro oceno".
Hm.
Dobivam občutek, da sem obsedena z matematiko.



...ogenj srca ugasnil ne bo.

četrtek, 11. november 2010

Tu sem, a zate sem nevidna. Ne, motim se. Saj me vidiš, ampak ne tako, kot bi si želela. Tako hrepenim po tvojem dotiku. Samo dotiku. Ne potrebujem stvari, ki jih dobivam od tebe. Ne bodo me osrečile. Srečna sem že, ko si v moji bližini. Kadar me zebe, me ogrneš s svojo bundo. Rada jo nosim, pa čeprav vidim, da te zebe. Sebična sem. Morda pa res. In potem pozdrav, moram iti. Okoren pozdrav. Nato se grizem, ker ti nisem dovolila, da bi mi pogledal v oči in videl, kaj skrivam. Ker ti nisem odprla vrat. Gradim zid pred tabo. Vendar vem, da te moram pustiti. Ti si tisti, ki noče oditi. Povzročil si mi več gorja kakor dobrega. Če ne začutim tvoje bližine, me preplavi bolečina in kmalu me objame še mrzlica. Prosim, nehaj.

Brskala sem po svojih osnutkih in našla tole. (Note: prvotna verzija je bila maaalce drugačna.)
Ko zdaj to berem, sem vesela, da tega nisem objavila že takrat. Osladno in nezanimivo...

Zakaj to objavljam zdaj? Ne vem...
I just felt like it...