Tu sem, a zate sem nevidna. Ne, motim se. Saj me vidiš, ampak ne tako, kot bi si želela. Tako hrepenim po tvojem dotiku. Samo dotiku. Ne potrebujem stvari, ki jih dobivam od tebe. Ne bodo me osrečile. Srečna sem že, ko si v moji bližini. Kadar me zebe, me ogrneš s svojo bundo. Rada jo nosim, pa čeprav vidim, da te zebe. Sebična sem. Morda pa res. In potem pozdrav, moram iti. Okoren pozdrav. Nato se grizem, ker ti nisem dovolila, da bi mi pogledal v oči in videl, kaj skrivam. Ker ti nisem odprla vrat. Gradim zid pred tabo. Vendar vem, da te moram pustiti. Ti si tisti, ki noče oditi. Povzročil si mi več gorja kakor dobrega. Če ne začutim tvoje bližine, me preplavi bolečina in kmalu me objame še mrzlica. Prosim, nehaj.

Brskala sem po svojih osnutkih in našla tole. (Note: prvotna verzija je bila maaalce drugačna.)
Ko zdaj to berem, sem vesela, da tega nisem objavila že takrat. Osladno in nezanimivo...

Zakaj to objavljam zdaj? Ne vem...
I just felt like it...