sreda, 17. november 2010

Zdaj sonce več ne bo zašlo...

Predajam se hitrim in počasnim ritmom ter si pri tem uničujem glasilke. Dvomim, da bi koga motilo, če bi enkrat za vselej utihnila.
Pa saj se mi je nekaj podobnega že zgodilo. Zbudila sem se in iz sebe nisem mogla spraviti niti najtišjega glasu. V šoli so komaj verjeli, da res ne morem govoriti, sporazumevala sem se s šepetanjem. Na srečo ni trajalo ves dan.
Dobra stran je bila zagotovo ta, da sem se izognila spraševanju pri matematiki in čez en teden dobila "čist preveč dobro oceno".
Hm.
Dobivam občutek, da sem obsedena z matematiko.



...ogenj srca ugasnil ne bo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar