67

Si že kdaj sanjal tako lucidne sanje, da nisi vedel da sanjaš?

Sanjala sem, da sem se prepozno zbudila in zamudila avtobus, zaradi česar me je čakal in čakal, vendar nisem prišla. Nato sem se zbudila in ugotovila, da spim, da ga ne bom pustila na cedilu. In zopet sem se zbudila. Tokrat zares. In nisem mogla zaspati.

***

Sanjala sem Njega, ki mi je že tolikokrat kratil spanec. Prevevali so me prijetni, nostalgični občutki. In zopet sem koprnela po preteklosti...

***

Sanjala sem, da se je usedel poleg mene in me zbadal - tako kot vedno. Nato pa mi je pokazal zvezek, kamor je zapisal, da me ima rad.

Sanje so ena luštna stvar.

68

Ne maram zobozdravnikov. Pozabila sem jih dodati na svoj seznam strašnih stvari. ^^;

Danes sem morala zbrati pogum in sesti na "vroči stol". Sovražim, ko mi pod jezik rine milijon vat. In ne prenesem dejstva, da potem eno uro ne smeš jesti, čeprav stradaš. In pa čakanje, seveda. Čakanje je najbolj mučno. Skoraj.

Oh, in pa trenutek, ko te zobozdravnik nekaj vpraša, čeprav imaš polna usta VAT in ogledalc in ostalih čudnih pripomočkov. -.-

No, za pol leta imam mir. What a relief! ^^

69

Rada bi imela modro barvo las. Vsaj en del. Morda se mi bo ta želja izpolnila še ta teden. Upam. ^^

Vmes bo seveda še rdeča - it's a must! Tudi vijolična mi je všeč. Nočem pa si prebarvati vseh las. Le en del.

70

Sometimes you just gotta take that leap. Make sure you lay pads on the ground before you jump.

71

Nimam časa za pravo objavo. Žal.

72

Spet analiziram vsak svoj korak in vnaprej načrtujem življenje, kot da se bo tisto nekaj zgodilo tako, kot sem si zamislila. Ni težava v tem, da zapravljam čas (in živce), pač pa v dejstvu, da sem, ko se vse ne zgodi tako, kot bi si želela, zelo razočarana.

Morala bi manj pričakovati in se prepustiti toku življenja...

73

Včasih si lahko prav prijetno presenečen. Včasih pa se preprosto ne moreš odločiti.

***

(Slišala zjutraj na busu. ^^)

74

Včeraj res ni bil moj dan. Tudi današnji se je skoraj spreobrnil v katastrofo, ki bi imela posledice še jutri. Pa se ni! (Oz. upam, da se ne bo čez noč kaj čudnega zgodilo.......).

I wonder... Maybe it wasn't a mistake...

75

76

Včasih popolnoma izgubim voljo do... Stvari. Do vsega, kar bi morala narediti. Nisem edina, vem.

To me bo še teplo ob koncu šolskega leta...

77

Sedem je moja najljubša številka. Verjamem, da mi prinaša srečo. Zato sem na šolskih športnih tekmovanjih vedno nosila dres s številko 7.

13 ne maram. Zame je nesrečna (surprise, surprise). Kaj bo šele naslednje leto, ko bo popolnoma obarvano s to številko? Če bomo sploh prišli do 2013, seveda.

Navsezadnje pa sta to le številki, ki na moje življenje ne bi smeli preveč vplivati.

78

Današnja objava je že kar 100ta. Yay me!

***

Slovenija je zmagala! To je to! Slovenijaaaaaa! <333333

Ko naši športniki kaj dosežejo, smo vedno tako ponosni na svojo deželo, da se skoraj razpočimo.

S ponosom na Slovenijo ni nič narobe. Ni mi všeč, da to pokažemo šele takrat, ko Slovenci kaj dosežejo (s tem mislim večinoma na športnike). Kdo je navijal za "naše", ko so izgubljali? Le tisti "tanarbolj zagriženi" navijači.

Žal Slovenci nismo dovolj domoljubni. Preveč se prilagajamo.

Sama nisem nacionalistka, priznam, in rada bi šla živet v drugo državo (kdor me pozna, ve v katero).

Kam nas bo privedlo že skorajšnje zaničevanje naše države? V uničenje vsega slovenskega. Čeprav smo se tako dolgo borili za osamosvojitev in spoštovanje...

79

80

Nočem zopet narediti te napake.

Prepustiti se nekomu... Do te mere, da si pripravljen narediti vse za to osebo in še več.

Ne. Ne bom tvegala. Ne morem.

Nekaterih stvari ne pozabiš v tako kratkem času.

Samo slepiš se.

81

I am completely overwhelmed.

All I have to say, really.

82

In zopet nisem naredila tistega, kar sem načrtovala. Ne morem iz svoje kože.

Sicer pa se je moja koncentracija izgubila v labirintu sanjarjenj.

***

83

Včasih me razjeda krivda.

Ne vem zakaj to počnem. Vedno si rečem, da bom prenehala, vendar se to ne zgodi.

Počutim se neopisljivo dvolično.

84

Več razmišljam, bolj se oddaljujem od odgovora.

85

Petek 13.

Ne verjamem v slabo srečo na poti, če mi jo prekriža črna mačka. Ne verjamem v 7 let nesreče, če razbijem ogledalo. Hoditi pod lestvijo je morda neprijetno, vendar menim, da ne prinaša smole.

Petek 13. je tisto, česar me je "strah", saj se mi običajno ne zgodi nič kaj prijetnega.

Morda me je že samo razmišljanje pripeljalo do tega.

Ne maram petkov 13.

86

Ne vem zakaj. Nekateri trenutki so se mi brez razloga zarezali v spomin. Popolnoma nepomembni, kratki trenutki. Nepomemben stisk roke, bežen poljub na lice, pogled, ki je trajal malce dlje, kot običajno, iz oči v oči pa so švigale nenavadne misli.

87

Mislim, da bom lahko kmalu rekla: "Yup, that was a mistake."

Tolažim se s tem, da tokrat nisem le sedela in gledala v "luft", ampak sem ukrepala.

Sicer pa ne morem vedeti kaj bo prinesla prihodnost; morda bom prijetno presenečena. ^^

Do svojega "razsvetljenja" o celotni zadevi bom morala počakati še kar nekaj časa. Menim pa, da imam že zdaj prav.

88

Počutim se kot mačka, ki potrpežljivo čaka, da bo miš neprevidno pokukala iz svoje luknje.

89

On je bil eden tistih stotisočerih.
Idealist je bil. Neprestano je fantaziral o svoji mladi, krasni ljubici.
»Vidite, ona je zame tako visoka, tako sveta … Niti ena nespoštljiva misel do nje se ni rodila v moji duši! …«
Jaz pa sem ga poslušala in se nasmehnila.
»Kak idealist ti je,« sem si mislila in bilo mi je nekako dobro, lepo v srcu.
Zadnjič je mnogo govoril o sebi. Vse je povedal. Koliko denarja je že zabil v zloglasnih hišah …
»Zaboga, in Vi ste zaljubljeni idealno?!«
»No, da, to je povsem nekaj drugega.«
»Vi ste zaljubljeni in še zahajate tja?!«
»No, da, kaj potem! Vsi delamo tako. In končno, kaj pa naj delamo?! V tistem našem primorskem gnezdu ni nič družbe, nič zabave, torej … To je čisto naravno,« je dejal z neprimerljivo ravnodušnostjo. Videlo se mu je na obrazu, kako je miren …
»A Vaša draga?! …«
»Ona je zame tako visoka, tako sveta …!«
Bil je ves razvnet in navdušen.
V srcu me je bolelo.
Kaj smo žene takšnim stotisočim moškim?
-- Angel ali zver. –

Le človek ne.

Zofka Kveder, Misterij žene

***

Ali smo ženske res samo spolni objekti oziroma štedilniki? V 21. stoletju se še vedno pojavlja tako mišljenje, tudi pri meni doma.
Preziram moške, ki zaničujejo in ponižujejo ženske, kot da smo bitja nižje inteligence.

Kako ironično, da smo ravno danes obravnavali to delo in to črtico. Nekako se ujema s celotnim dnem.

Ženske smo kurbe, moški bogovi.
In tako bo za vekomaj.

90

Moja mama verjame v usodo. Jaz ne.

Kar se je zgodilo, se je pač zgodilo. Če je imela prste vmes neka višja sila, v redu.

Sam si ustvarjaš svojo usodo, pot, po kateri boš hodil.

In ugotovila sem, da je moje življenje prazno. Vedno raje uberem varnejšo pot in se nato grizem, ker nisem vsaj enkrat tvegala.

Morda se nočem soočiti s težavami, ki bi lahko prišle skupaj s tveganjem. Morda me je strah, da se ne bo izšlo tako, kot si želim.

Kolikokrat pa se izide popolno? Kolikokrat? Ne velikokrat.

In vendar smo do zdaj vsi preživeli.

Zakaj torej ne bi tvegala?

91

Včeraj so na našo preljubo gimnazijo prišli predstavniki fakultet.

Sama sem se udeležila predstavitev obeh filozofskih fakultet in FDV-ja. Predstavnikov pedagoške fakultete ni bilo.

Ne bom se poglabljala v kvaliteto njihovih predstavite. Bilo pa je zanimivo, ko je predstavnik FDV-ja nazorno pokazal nespoštovanje do predstavnikov FF Maribor. Smešno.

Čakala sem le predstavitev FF Ljubljana, saj imajo samo oni oddelek za azijske in afriške študije. Seveda predstavnika temu nista posvečala večje pozornosti kot ostalim, vendar sem sama sebi potrdila, da si res želim postati študentka japonologije. In anglistike.

Čeprav se velikokrat pritožujem zaradi predmetov, ki me sploh ne zanimajo, se študija ne veselim preveč. Zavedam se, da bo še težje, kot je sedaj. Tolaži me misel, da se bom končno učila nekaj, kar me zanima.

Prihodnost bo tu hitreje, kot si lahko predstavljam.

92

Ne, to ni samo video, ki bi zapolnil praznino.

Naj ena izmed mojih najljubših pevk pove to, kar jaz, žal, ne znam ubesediti.

明日は笑って

あなたを愛して

93

Bloga ne pišem za druge. Ni mi mar kaj si kdo misli. Do neke mere, seveda.

Moje objave niso vrh kvalitete, še posebej zdaj, ko sem si zadala nalogo, da bom pisala vsak dan.

Zato se bralcem, kolikor vas pač je, vnaprej opravičujem, če bom pisala neumnosti ali pa preprosto naložila kak video z izgovorom, da je tudi to objava.

Kot vidite že danes nisem posebej "zgovorna". Odkupila se bom kdaj drugič.

94

Strah me je smrti. Ne svoje, pač pa smrti ljudi, ki so mi blizu. No, svoje se tudi ne veselim preveč.

Strah me je osamljenosti - tiste, ki pride z izgubo vseh prijateljev.

Strah me je teme, še posebej če so v bližini ogledala (zahvaljujoč grozljivkam).

Strah me je napada psa. Ni me strah psov na splošno, celo rada bi imela kakšnega. Strah me je napada.

Strah me je pajkov. Fuj in fej.

Strah me je izpostavljanja.

Strah me je, da bi prizadela ljudi.

Strah me je globoke vode in utopitve.

Rada bi bila malo bolj pogumna. Vsaj takrat, ko se na stropu nad mojo posteljo pojavi pajek, ki izgleda veliko večji, kot to v resnici je.

95

Glede na to, da imam težave z internetom, bom kratka.

Smešno se mi zdi dejstvo, da nikoli nismo zadovoljni s tistim, kar imamo. Pomisli malo kaj oziroma kdo je v tvojem življenju in to začni ceniti.

96

Nihče noče biti povprečen. Vsak si želi biti boljši.

Kaj sploh je "povprečno" dandanes?

Vem kaj oziroma kdo ni - tisti, ki se imenuje za "nepovprečneža".

Torej bi lahko bila to jaz, saj s svojimi interesi zagotovo ne spadam med večino. Ampak. Sebe vidim kot popolnoma povprečno dekle.

Ne maram ljudi, ki s svojimi neposrednimi intelektualnimi forami kažejo, da so vsi ostali le ovce, hlapci, povprečneži in komaj čakajo, da bo eden izmed teh nevrednih osebkov komentiral nekaj pričakovanega in se tako osmešil v krogu "nadljudi".

Priznam, tudi sama sem se imela za "nekaj več", čeprav to ni res.

Kdo je unikaten? Klišejski odgovor: vsak.

Da, TEBE več ne bo, ko boš umrl, nihče ne bo več tak, kot si TI sam. Če se držimo izgleda.
A nekje se bo našel nekdo, ki deli enako razmišljanje, posluša enako glasbo, se enako oblači... Razlika je le v tem, da ni v tvoji okolici in si zato obravnavan kot "drugačen", "unikaten".

Kdo je torej povprečen, kdo pa ne? Ne vem. Res.

O tem odloča družba, ne jaz. Žal.

***

Out of topic but cute:

97

No, pa smo tu, v novem letu.

Kaj pričakujem? Izboljšave na določenih področjih, sicer pa nič posebnega, really...

Kaj me čaka? Osemnajsti rojstni dan, izpit za avto, Španija. Naprej pa ne vem.

Kaj si želim? To, kar sem si želela včeraj. ^^

Česa nočem? Nočem izgubiti prijateljev, čeprav se mi zdi to neizbežno.

***

Hoping for the best but expecting the worst.