7

Rada imam pomlad. Ne le zato, ker imam spomladi rojstni dan.
Všeč mi je, ker ni prevroče. Ne maram vročine.
Lepo je, ko pogledaš skozi okno, in vse cveti. Še lepše, ko greš ven, in slišiš ptice, vonjaš cvetlice...

Like it. ^^

8

Še malo, še malo, še malo. ^^Danes se mi preprosto ne da pisati. Zajela me je nekakšna evforija, ki mi ne dovoljuje početi ničesar produktivnega.

Ah, well...
Rezultatov še ni, zagotovo jih ne bodo objavili med vikendom. Malce sem že nestrpna...

9

Grmi. Zato bom raje izklopila računalnik, vi pa dobite tole:

10

Za volanom prav nič ne uživam. Sicer se še učim, a mi nekako ne uspe speljati ali se voziti, ne da bi mi avto crknil.
Vedno sem upala, da ne bom ena izmed tistih žensk, ki ne znajo parkirati, ali ki se peljejo 50 km/h kjer je omejitev višja.
Tudi v igricah ne znam voziti avta, pa moram uporabljati samo tipke wasd.

I failed my child self. T.T

11

Uf, matematika. Skoraj mi je žal, ker sem se javila, a je jutri vseeno bolje kot pa nekje maja, ko imamo goro testov.

Samo da mine. Samo še malo...

12

Na postelji sedim kot kup nesreče, že neštetokrat sem premlela dogodke zadnjih dni.

Vse se zdi tako brezizhodno. Nekaj v smislu "every way I go I'm bound to lose", kot prepeva Freddie Mercury.

Eh, ne vem.

13

Zdaj si želim, da bi lahko vzela nazaj tiste besede.
Pametno ali ne, nazaj si želim tiste trenutke, čeprav imajo grenak priokus.












Eh, sranje. -.-

14

Danes ni nič.

15

Še samo dva tedna....

Ravnokar sem se vrnila s sestanka z Mondialom. Čez dober mesec bomo že na poti v Španijo (če se ne motim).

En del mene se veseli tega izleta, a še vedno prevladuje tisti analitični del, ki mi otežuje življenje na vsakem koraku. Damn you.

16

Zopet načrtujem prav vsak korak, ki ga bom naredila.
Saj se običajno nič ne zgodi tako, kot pričakujem, vendar je to navada, ki se je ne morem znebiti.

Rada bi bila bolj spontana.

17

Deep down in your heart I guess you know that it ain't right .

18

THERE ARE NO CLASSES IN LIFE FOR BEGINNERS: RIGHT AWAY YOU ARE ALWAYS ASKED TO DEAL WITH WHAT IS MOST DIFFICULT (Rainer Maria Rilke)

                I sometimes picture my life as a story narrated by someone. Unfortunately, I seem to make it look worse than it really is. It could be far worse, but I do not realise it. Being a pessimist can be quite annoying. My life is not as difficult as I often see it.

                What exactly am I missing? I have everything one needs: loving parents, a helpful big brother, a place to live, enough food and clothes. This is what some people call luxury. But I seem to forget what a beautiful life I have when I am dealing with things as: “He did not text me back”, “I think I have gained some weight” and “My hair looks horrible today!”

                Things are much different at my cousin’s. She is twenty two years old and she has to deal with the fact that she still has to finish college, but with troubles she has at home, it could be very difficult. Her father had a stroke about half a year ago. Fortunately, he is doing better now. But my cousin has to run a farm, and also live with an alcoholic. Her mother is a nervous break-down. That is what I call a hard life.

                I guess I should stop whining about my problems, because they are not as big as I imagine them to be. Should I waste my time worrying about the shape of my hair? I do not think so.

19

Tako!
Dan, ki sem ga tako živčno pričakovala, je prišel. Odpisala sem najtežji del tekmovanja, zdaj pa je vse v rokah ocenjevalcev. Upam, da njihovo ocenjevanje ne bo preveč subjektivno.

Pri slušnem delu je bila samo ena naloga, in to tista antipatična TRUE/FALSE. Med poslušanjem se je dvakrat oglasil zvonec...
Prvi, kratek spis, je bil nadaljevanje neke zgodbice o Mickeyu, ki je bil ves čas dobre volje, mi pa smo morali povedati, kaj je razlog temu.
Pri drugem smo lahko izbirali med dvema naslovoma, ki sta bila citata dveh znanih oseb. Sploh več ne vem, kako se je glasil prvi, saj sem izbrala drugega: "Most folks are about as happy as they make up their minds to be." (Abraham Lincoln)


To je to. Upajmo na najboljše. ^^

20

Verjetno sem močno pretiravala. Prebujena čustva so me pač zanesla. Morda mi ni tako žal.
Ah, saj ni važno.

Jutri je državno tekmovanje iz angleščine. Živčna sem pa tako, kot že dolgo nisem bila. Res si želim zlatega priznanja. Res, res, res.
Tekmovanje je sestavljeno iz dveh delov: prvi je slušno razumevanje (ki se mi zdi težje od tistega na maturi...), drugi pa dva spisa, eden do 100 besed, drug do 250.

Wish me luck, guys! ^^

21

Po dolgem času se v moje življenje spet prikrade on, čeprav le za trenutek, in me pusti na robu obupa.
Ne vem, ne vem, ne vem.
Toliko besed je, ki bi jih rada izrekla, zapisala, pa jih ne morem, saj so pomešane med sabo. Prav tako moja čustva. Spet.

Why do I wish I never played?
Oh, what a mess we made.

22

Quelqu'un m'a dit que tu m'aimais encore...

Zdaj mi ni žal, da sem si izbrala francoščino kot tretji tuji jezik... Čeprav še vedno kdaj pa kdaj jamram. ^^

23

V zraku se že čuti evforija. Do Španije je namreč le še 42 dni.

Iskreno povedano... Ne veselim se tako, kot kažem navzven.
Za razliko od večine mi gre po glavi: "Kaj, če doživimo nesrečo?", "Kaj, če pride do zdravstvenih težav in zapletov?", "Kaj, če bom preveč pijana in blablabla?"
 . . . 
Namesto: "FEŠTAAAAAAAAAA!"... In: "All day, all night... "

Prav vidim se dva tedna pred odhodom. Vsa bleda že ob misli na avtobus, težko bom dihala, ko si bomo pripovedovale načrte, slabost me bo obhajala, ko bom opazovala, kako hitro minevajo dnevi...




Nerada potujem.
Morda se kdo vpraša, kaj bo potem z Japonsko? To bom preživela. Mogla bom. Tam si želim iti.

24

Ko mi je danes profesorica slovenščine narekovala poved, ki sem ji potem morala določiti S-strukturo, sem zgledala nekako takole:

Poved je bila gromozansko dolga. Napisala sem kar štiri vrstice čez tablo (in naj omenim, da so moje črke zelo majhne).

Poskusila sem, nekako mi je uspelo... Vendar ni bilo pravilno. S pomočjo profesorice sem napake popravila.
Za jezikovni del sem dobila 4, to pa je edino važno.

25

Povedi določi S-sestavo. 

Fuj in fej. Tega pa res nikoli nisem razumela. Po urah reševanja nalog mi je še manj jasno, kot mi je bilo prej.
Tu so se pokazali osnovnošolski temelji - ko so moji sošolci poslušali razlago, sem jaz doma bolna ležala v postelji... In nikoli nisem razumela kaj ta S sploh pomeni in kako postaviti tisto poševnico oziroma plus.

Ravno zaradi tega imam toliko slovničnih napak.
Samo še nekaj ur, in pokazalo se bo moje (ne)znanje. Wish me luck. T.T

26

I feel utterly lonely.

27

"AN EYE FOR AN EYE ONLY ENDS UP MAKING THE WHOLE WORLD BLIND" (Mahatma Gandhi)

                Revenge is sweet – or so I heard. But, is seeing someone suffering not bitter? A constant battle will never make progress, so I believe we should forgive and forget. Where would anger and jealousy bring us? Nowhere.

                For example, if a classmate of mine put snow in my satchel, I would be quite mad. Is revenge a good solution for this problem? I could do something even worse to him, but by doing so, I would only start some sort of a war between us. We could talk about our problem, I could ask him what I did wrong and try to understand him better. We might even become good friends and help each other.

                If the leaders of the world had done the same, a lot of wars would not have been started. We would have avoided so much suffering, so many tears. I am afraid that the need for materialistic goods will overcome generosity and make people greedy and envious. This can only mean people will try to undermine others to get to better positions and the undermined will do everything to get even.

                In conclusion, we will never evolve/make progress, if we hold on to our grudge for too long. There is no need for hatred in my opinion, thus I try to let go of any resentments. If I can teach my children not to be vengeful, I will make a difference.

28

Vse je enkrat prvič. Nekatere stvari nestrpno pričakujemo, drugih sploh ne želimo doživeti.

Upam, da se nekatere stvari ne bodo več ponovile...

29

Kaj storiti, ko se znajdeš v destruktivnem razmerju?

Ali samo opazuješ kako propada hkrati s tabo?
Ali mu poskušaš ubežati?
Ali se preprosto odtujiš od nekoga, ki si ga imel nekoč neizmerno rad?

30

Izgubila sem vsakršen navdih in voljo.
Pa samo še 29 objav mi je ostalo. Joj.

No, naj naredim nekaj reklame:

Ponyo je en tak luštkan animiran film, ki ga je ustvaril svetovno znan Hayao Miyazaki. Film se dotika tudi podnebnih sprememb (in ravno danes smo imeli predavanje gospe Lučke Kajfež Bogataj). 

Ta film sem si ogledala pri zadnjih dveh urah tečaja japonščine skupaj z mentorico in "sošolko". Druga je bila žal bolna.

31

Kadar sem ali izjemno živčna ali izjemno jezna, govorim tako hitro, da me le redko kdo razume. Sicer sem zelo tiha - velikokrat moram desetkrat ponoviti kako vprašanje ali odgovor, preden sploh kdo sliši, kaj hočem povedati.
Prijateljica me je vprašala: "Zakaj bi bila miška?"
Nisem vedela, kaj naj bi ji odgovorila. Nazadnje sem izdavila le: "Zato, ker taka pač sem. Ker ne morem biti drugačna."

32

I'd wanna hear you say - I remember you.

33

Damn! O.o
Jaz pa sem komaj dobila AC: Revelations.

Sicer pa sem mi zdi, da Assassin's Creed nekako... Nazaduje. V Revelations imaš toliko pripomočkov, da ni več nobenega izziva. Me prav zanima, kako bo s trojko.

34

Najverjetneje ste že vsi slišali novico o nesrečnem petnajstletniku, ki je umrl na smučišču.
Seveda se je po Facebooku razširilo: R.I.P. Jan ://////////////
OK. Nekako še razumem.
Ker me je premagala radovednost, sem šla na njegov profil, kjer sem videla ogromno komentarjev.
Eden izmed njih gre nekako takole:
Jan, vem da te nisem poznala tak dobr ampak mi je grozno ker te več ni... In tako naprej, in tako naprej.

Ja, tragično je, da je umrl v tako rosnih letih. Ampak... Zakaj bi nekomu izkazali sočutje na Facebooku? No, recimo, da napiše nekdo "moje sožalje" na zid njegovih sorodnikov. Nekako sprejemljivo, še to komaj. Ampak pisati mrtvemu človeku na zid, da ti je žal, da je umrl, da ga pogrešaš, čeprav ga ne poznaš... Ne... Preprosto ne.
Morda sem jaz čudna in ne razumem ljudi. Morda družini dejansko nekaj pomeni tako število ljudi, ki naj bi jim bilo grozno žal.

Ne. Kakorkoli mi bo kdorkoli želel pojasniti, da to ni nesmiselno, se ne bom strinjala. To ni pravi način. Koliko teh ljudi bo prišlo na pogreb? Sošolci. Ne pa neka plehka deklina, ki ni marala zanj.




Morda bi se morala opravičiti za tak izpad in morbidnost, a v zadnjem času se Smrt kar noče pobrati iz moje okolice...

35

            I was walking home when Tyler pulled over. He had obviously managed to get his driver's licence.

            I sat in his car. Suddenly, I shivered down my spine. I told him I felt a bit sick - I didn't want to throw up in his new car.

            He drove away. In a couple of metres there was a crossroad. The traffic light was green, so Tyler didn’t stop. In a moment a truck came crashing in his car with a tremendous speed.

            My friend died in a hospital. I was left feeling guilty for being alive. 

36

Danes nas je presenetil obisk strica, sestrične in njenega fanta. Nič posebnega, kaj?
Le to, da je stric doživel in preživel možgansko kap.

Do glavnega zbirališča, ki je dnevna soba, kuhinja in jedilnica hkrati, moraš premagati 15 stopnic. Gledati strica, kako se je trudil, da bi mu uspelo (ob pomoči sestričninega fanta), je bilo ganljivo.
Po mučnih trenutkih je končno sedel za mizo, moja mami pa je sijala od sreče...

Rada bi opisala svoje občutke, pa jih ne znam.

37

Za tekmovanje moram pisati "eseje", zato jih bom začela objavljati kar tukaj.

To je moj prvi. Ne čudite se njegovi dolžini - v navodilih natančno piše, da sme biti največ sto besed... Groza. -.-

My friend had a very special reason for not getting out of bed early on Friday, March 13th, so she didn't set the alarm clock for 5 am …

We had a test that day and it would mean very bad luck, were she to appear at school. So she skipped school, avoiding an F in her record.

Thus she spent her day at home. She decided to jump on a trampoline. Unfortunately, she fell off and broke her leg. And as if that wasn't enough, we changed the date of our test due to sickness of our professor.

Voilà! ^^