I was
walking home when Tyler pulled over. He had obviously managed to get his
driver's licence.
I sat
in his car. Suddenly, I shivered down my spine. I told him I felt a bit sick - I
didn't want to throw up in his new car.
He
drove away. In a couple of metres there was a crossroad. The traffic light was
green, so Tyler didn’t stop. In a moment a truck came crashing in his car with a
tremendous speed.
My
friend died in a hospital. I was left feeling guilty for being alive.
http://www.youtube.com/watch?v=Jmbv8kevQ-E
OdgovoriIzbrišiTole je velik boljši twist od naključne bolečine v trebuhu :)
OK... Najprej sem kar precej oklevala - slabe izkušnje s pajki, "sličice" ob strani pa niso prav nič pomagale.
IzbrišiIn ja... Uau. Zagotovo nepričakovano. Uf. Kljub vsem grozljivkam, ki sem si jih kdaj ogledala, me je to veliko bolj pretreslo.
Kar niti ni tako čudno, no.
***
Bolj kot na vsebino sem se osredotočila na število besed. Kadar MORAŠ nek sestavek napisati v stotih besedah, je hudič, sicer pa ti je še dvajset besed veliko. (Kar se verjetno vidi v mojih objavah.)
Menim, da nisem zmožna napisati kvalitetne zgodbe. Prevečkrat se izgubim v navalu idej, zato izgubim rdečo nit.
Ah, vse se da.
OdgovoriIzbrišiRecimo kratka zgodbica, ki vključuje religijo, sex in skrivnost:
"Oh my God, I'm pregnant, I wonder who the father is..."
Število besed je samo okvir.
Če recimo idejo slučajne bolečine v trebuhu, ki te reši prezgodnje smrti v novem avtomobilu, zamenjaš z naivnim vmešavanjem v tok dogodkov, dobiš namesto opisa naključnega dogodka esejček z odličnim naukom, saj se odgovornost iz kaosa prestavi na ljubljeno osebo.
Zgoščen slog pisanja pa pride s časom.
Rdečo nit ohranjaš s pomožnim listom, kjer velikost fonta in intenzivnost pisave odražata pomembnost ideje :)
To ni zgodba. Še zgodbica ni. To je pač (internetna) fora.
IzbrišiJa. Okvir, ki se ga moraš držati, sicer ti na tekmovanju zbijejo točke.
Mene taki okviri zavirajo in izgubim voljo do pisanja.
Verjemi, če si ne bi zastavila tega 100 dnevnega "izziva", bi pisala objave (morda) enkrat na mesec. Mogoče bi to pomenilo, da bi imele vsaj nekakšno vsebino, in ne bi dajale vtisa površnega pisanja. V več objavah pa se pojavi le kak video (kar se bo tudi danes).
Ta objava sploh ni objava. Napisala sem kratek spis, da bo profesorica zadovoljna. In je bila. Slovnično pravilno, ne preveč besed, mission accomplished.
Ne nameravam pisati zgodb. Enkrat sem eno napisala, na blogu, ki sem si ga delila s prijateljicami, a sem jo prehitro zaključila (zaradi neznanega razloga ^^;). Verjetno mi je zmanjkalo idej.
Nimam niti volje niti časa pisati zgodb, ki ti vzamejo dih. Še najmanj pa talenta.
Poiskati nek dober zaplet in razplet, še kakšen preobrat... Ne... Vse moji ideje, ki sem jih kdaj imela, so samo polovične, nikoli jih nisem razvila, ker se je naenkrat pojavila neka tretja, ki je prevzela ostale. In tako naprej.