98

Novoletne zaobljube so že vse preveč klišejske, vem. Ljudje pač radi verjamemo, da se bomo držali tega, kar smo si zadali v trenutku, ko nas je prevzelo vzdušje ob iztekajočem se letu in novem začetku.

Ah, jebi ga.

Tu so moje:

1. Res, res!! bom začela na življenje gledati bolj pozitivno. Vsaj boljše volje bi bila, manj nergala... (Who am I kidding?)

2. Poskušala bom zmanjšati svoje predsodke o drugih ljudeh. In o sebi. Če pri ljudeh pričakuješ le najslabše, bo to vzajemno. Nihče, niti jaz, si ne želi ostati sam.

3. Naslednja se bo zdela čudna vsem, ki me poznajo, saj ne bi pričakovali kaj takega iz mojih ust (oziroma izpod mojih prstov) - prijela se bom v roke in postala fit. Ne govorim o maničnem hujšanju, ki se običajno loteva najstnic, kot sem jaz. Res moram nekaj ukreniti, vsaj kondicijo želim dobiti nazaj. Kje so leta, ko sem še trenirala...

4. Ne bom več načrtovala vsakega majhnega koraka in ga nato analizirala. Zahvaljujoč tej razvadi se težje skoncentriram na pomembnejše stvari. Pa še življenje si grenim s problemi, ki jih sploh ni.

5. Bolj bom vztrajna. Trmasta sem, vendar to žal ne pride v poštev, ko si zadam kakšen cilj, ki ga je težje doseči. Raje obupam.

...

No, prostor bom pustila še za ostale ideje, ki se mi bodo porodile.

***

Pa srečno novo leto. ^^

99

Letošnje leto je bilo res polno vzponov in padcev. Slednjih je bilo žal več.

Tako sem prišla od ugriza psa do izgube meni pomembne osebe, možganske kapi v družini, zavrnitve pri vpisu v glasbeno šolo in izkoriščanja na prvem delovnem mestu.

No, naslednje leto bo prineslo nove prigode, za razliko pa tokrat upam le na najbolje.

100

Čas res hitro teče. Ampak! Danes temu ne bom posvečala posebne pozornosti. Recimo.

Kam za novo leto? S kom? Kako? Ali bom sploh lahko šla?
Letos nimam takih težav, saj sem zbolela. Jeeej. Še ene počitnice so šle po gobe.

Zadnje sekunde iztekajočega se leta bom tako zopet odštevala doma, na toplem, z družino. Pravzaprav se mi zdi to še najboljša "rešitev".

***

O novoletnih zaobljubah naslednjič. Obljubim (!), da tokrat ne bo trajalo stoletja, da pobrišem prah z Negativa.

***

ノスタルジア

Is it just me...?

Only one person should never be blamed for all the cracks and downfalls of a relationship.

(x^2+y^2-1)^3-x^2y^3=0

Pa naj še kdo reče, da matematika ni romantična. ;)

Pišem v upanju, da bom tako sprostila vse dileme in se lažje posvetila matematiki.

I.:
Torej, matematika je redna gostja mojega bloga. Mislim, da je kar na drugem mestu (takoj za zelo opevano ljubeznijo). Vprašanje časa je le, kdaj bom začela objavljati takšne in drugačne enačbe...

II.:
Ste že kdaj čutili nekaj, česar si niste želeli/potrebovali/pričakovali... Grozno je. Res. Pol dneva preživim v svoji glavi, saj želim razčistiti kaj se dogaja. Mi je uspelo? Nope.

III.:
Nedavno sem prebrala svoje stare objave. Ne vem, ali bi se smejala ali se držala za glavo. Ob branju imam mešane občutke.
Je pa lepo obujati spomine, tako dobre kot tiste malo manj.

IV.:
Trenutno mi del možganov, ki še deluje "pametno" (možgani, ki delujejo pametno... Hja ^^), kriči: "Stop procrastinating!"
Not working.

To bi bilo to. Zdaj pa nazaj v svet funkcij!

No Fun No Future

Spremenila sem se. Res.

Žal so nekatere spremembe slabe. No, vsaj jaz tako mislim, saj sem prej zavračala že misli na "te stvari".

Pa kaj. Tudi nekaj dobrega je v tem.

Morje 2011

Tako nekako izgleda razgled s postajališča pred mostom na otok Krk ob sedmi uri zjutraj. (Full view is a must!)

Razgled z obale. Nasproti nas je marina Punat, kjer so zasidrane jahte o katerih lahko mnogi samo sanjamo...

Cerkev v Punatu.

Mesto Krk ponoči.

"Maslina", ki raste na naši obali.

Letos je bilo malo junakov, ki bi si upali kaj takega. Tudi tale na sliki je na žalost z glasnim pljuskom pristal v vodi.

Lani smo imeli težave z mini škorpijoni (http://nanairocrayon.blogspot.com/2010/08/utrinki.html). Letos pa z Mamami Škorpijon, ki sem se jih lani tako bala. Našli smo jih 5, 4 jaz sama (oh, lucky me), 3 zadnji dan.

Obožujem mačke. =)

Last but not least: Katarina says HI!

Mojega strica je pred malo več kot dvema mesecema doletela možganska kap. Bila je kar obsežna, leve polovice telesa skoraj ne more uporabljati. Stoji lahko le ob tuji pomoči.
Mama je že velikokrat jokala. Tudi danes. Strah jo je, kaj se bo zgodilo, ko bo stric prišel domov. Trenutno je v zdravilišču v Laškem, kjer se je opazil majhen napredek, vendar bo glede na razmere doma le nazadoval.
Njegova žena je alkoholičarka. Nima izobrazbe, nikoli ni delala (razen doma - živijo na kmetiji), nisem niti prepričana o njenem mentalnem zdravju. Nekoč je strica napadla z nožem.
Moja sestrična je stara 21 let. Rada jo imam kot sestro, vendar nima ambicij, večino dneva ždi v svoji sobi, namesto da bi pomagala. Ko je njenega očeta zadela kap, je bila pretresena, doma pa je postalo le še bolj napeto, saj je bila sama z mamo, ki je ne mara. Pred nekaj dnevi ni več mogla zdržati njenih izpadov, zato je odšla od doma. Obljubila je, da se bo vrnila, ko se bo vrnil njen oče.
Ne vem kaj se bo zgodilo, ko pride stric nazaj. Je nepokreten, zato ne bo mogel v službo in zaslužiti denar, s katerim so komaj preživeli iz meseca v mesec. Moja mama upa, da bo teta prišla k pameti in poskrbela za njenega brata. Možnosti za to so majhne.

Ne, moje življenje ni težko. Niti življenje večine ljudi. Težave iščemo tam, kjer jih ni in si grenimo dneve. Že jutri lahko postaneš nepokreten. Kaj boš pa takrat?

Občutek imam, da izgubljam sanje.
Še vedno imam začrtan cilj; nisem izgubila sanj o potovanju na Japonsko in o službi profesorice angleščine. Ne še.
Kakorkoli, ne najdem navdiha, ki bi me gnal naprej. Želela sem si nov začetek, dobila sem ga. Zdaj pa ne vem kako naprej in to me bega.
Vidim le cilj, ki čaka name daleč v prihodnosti. Ne morem si "predstavljati" jutrišnjega dne, naslednjega meseca.
Včasih sem lahko sanjala, zdaj pa mi je težko zapreti oči in graditi gradove v oblakih.

You are lost because you cannot see tomorrow
(The GazettE - Pledge)

Lažni upi bolijo bolj od "nevšečne" resnice.

I can't say no to you.

Današnji dan je bil... Ni bil slab, dober pa tudi ne.

Ves čas sem imela občutek osamljenosti; obdana sem bila s hrupnim smehom in praznimi pogovori. Še vedno mi nekaj manjka.

Najbolje se počutim v svoji sobi. Sama, vendar ne osamljena.

And you know you should be glad.

Na poti v Krško sem se peljala mimo starega moža, ki se je peš vračal domov iz Brežic, ob sebi pa je potiskal kolo. Deževalo je in pihal je veter. Na poraščenem obrazu si lahko videl njegovo trpljenje. Kljub svojim letom je imel lase še vedno črne kot oglje. Nosil je raztrgano bundo, ki je očitno ni mogel zapeti, uničene čevlje in ponošene hlače. Tudi kolo ni bilo v najboljšem stanju.
Kar sem takrat občutila, ne znam povedati z besedami. Počutila sem se krivo, ker sem se peljala na toplem v avtu, on pa je premagoval kilometre peš po dežju.

Smilil se mi je, a kaj bo pomagalo moje usmiljenje?

Tudi oče se je zamislil. Po tem, ko mi je povedal starčevo zgodbo, sva nadaljevala pot v tišini.

Se sploh zavedam kaj imam? Ne.

My pain, your thrill

Spet sem se znašla na križišču. Verjetno bom stala tu, razmišljala, katero pot naj si izberem, in preden bom ugotovila kaj/kam res hočem, bo obe potki preraslo trnje.

Zakaj ni kakšne bližnjice? Koristila bi mi.

I wanna hold you, but my senses tell me to stop.

A si resen?

Kako lahko deklice našemijo v "odrasle" in jih povrhu tega še pošljejo na tekmovanje?

Že od malih nog se učijo tekmovalnosti, napačnih idealov.
Naj bi živele kot princeske. A pritisk je ogromen, tako s strani staršev, kot s strani sotekmovalk in žirije, ki izbira "najlepšo".

Kako so lahko starši tako nevedni? Še posebej mamice. Za to, kar niso dosegle same, se zdaj borijo njihove hčere. Potiskajo jih na rob.

Pusti otroku biti otrok, ne sili ga, da čez noč odraste.

Čez deset let se tako ali tako nihče več ne spomni zmagovalk.

Kaj se skriva za njihovimi lažnimi nasmehi in pod ličili...

Underneath it all, you longed to be annihilated by love... (Erica Jong)

Morda pa res. Čeprav me je tega strah, se ne morem upreti bolečini, ki pride skupaj z mislijo na izgubljene (ali pa še ne pridobljene) trenutke, osebe.

Zakaj so moje odločitve (skoraj) vedno napačne?

Danes bi bil lahko moj dan...večer pravzaprav...

Lahko bi bil.

Če se ne bi napačno odločila.

Ne razumem ljudi, ki lažejo o svojem življenju. Velikokrat sami začnejo verjeti v nekaj, kar se je rodilo v njihovi domišljiji.

Lažejo (o) sebi, izgubljajo pravo identiteto.

Kaj ti bodo izmišljeni prijatelji? Ti bodo prišli pomagat, ko boš v stiski? Ne.
Kaj boš z izmišljenimi spomini? Sam jokal v sobi in upal, da se ti bo kaj takega res zgodilo?

Ne bodi no tako patetičen/patetična.

Feeling like a freak on a leash...

Toliko je stvari, ki nam polepšajo življenje ali pa vsaj en dan. Toliko jih je, mi pa se jih ne zavedamo. To je lahko košček čokolade, ki si ga deliš z nekom; tvoja plišasta igračka, ki ti je bila že tolikokrat v tolažbo; sončni zahod neverjetnih barv, ki napoveduje mirno noč. Navsezadnje pa je lahko to tudi človek, neka oseba, ki ti je blizu. Teh bi se morali oklepati z vsemi štirimi.

Zakaj vedno vidimo le slabe stvari? No, vsaj nekateri. In med te "nekatere" sodim tudi sama. Sem namreč zelo pesimistično naravnan človek, pa čeprav imam v sebi vedno neko upanje, ki pa to običajno tudi ostane. Samo upanje, želja, nikoli se ne potrudim, da bi jo izpolnila. Če bi se vsaj malo potrudila in poskusila videti lepoto v vsakdanjih rečeh, bi si mogoče bolj prizadevala k izpolnjevanju svojih želja.

Čas bi že bil za spremembe, vem, a se mi ne zdi, da sem pripravljena na njih.

But to cry in front of you...

That's the worst thing I could do.

P.S.

Hočem te. Vsak dan bolj.

Hočem tvojo bližino (čeprav vem, da je naravnost ubijalska).

Hočem te. Moja sebičnost mi ne dopušča, da bi te delila s kom drugim.

There. I said it.

Kaj ti lahko polepša skoraj uničen dan?

Pismo z Japonske. Tako dolgo sem ga čakala, zdaj pa je končno tu.

Rečem lahko samo: すごい!!!

Kaj imam jaz od tega? Nezmožnost koncentriranja na matematiko, pekoče oči, pomanjkanje čokolade in prehlad.

No flaws when you're pretending...