Well, hello there, stranger.

It's been a while, I know. Ampak počitnice so tako hitro minile, da me je čas kar povozil.

Preživela sem prvi mesec na faksu. So far, so good. Živeti s tremi sostanovalkami zna biti kar precej naporno, a se trudim prilagoditi.
Sam faks je super. Japonščina je awesome sauce, afkors, angleščina pa za odtenek manj. Naslednji teden me čakata prva kolokvija pri japonščini. I'm nervous already.
Navezala sem nekaj novih stikov, kar me je izredno osrečilo. Hkrati pa sem sklenila, da bom tiste stvari, ki mi ne ugajajo najbolj, pustila za sabo.
Moj želodec je še vedno čuden. Preprosto noče me ubogati, ko mu pravim, da je čokolada dobra zanj, predvsem pa zame. Sicer pa sem v tem enem mesecu dvakrat zbolela.
Hm, še kaj?
Aja, I've been wondering... Are there any handsome men left in Slovenia or am I just so damn picky? (Probably the second one.)

Ja nič. Se beremo naslednjič.

Verjetno je že skrajni čas, da pobrišem prah z bloga.

Maturo sem naredila z odličjem, sprejeta na japonologijo in angleščino. Woohoo!
Mi je pa zmanjkal 1%, da bi bila zlata maturantka. A constant reminder that I was, am and always will be very good. Yet never one of the best.

Zadnje čase sem nekoliko preveč nostalgična. Pripravljena sem na nove spomine. Stari lahko ostanejo tu, kjer so. Nočem jih več.

Vedno me je bilo strah novih začetkov. Tudi tokrat nisem najbolj sproščena. A vseeno me misel, da se selim v prestolnico, kjer bom lahko začela (napol) na novo, sprošča, saj nimam več tistega občutka, da moram paziti na to, kaj počnem oziroma govorim. Fino.

Vsakoletna objava s slikami z morja bo tokrat zelo pozna, če sploh bo. Na računalniku mi ne dela internet, sem pa žal preveč lena, da bi slike dala na prenosnik. Aja, nov prenosnik imam. HP Envy, če koga zanima.

Kako kaj napreduje moja Misija: nemogoče a.k.a. postati bolj pozitivna oseba? Nazadovala je. Preprosto nemogoče se mi zdi to doseči. Sploh glede na to, da preždim cele dneve doma, saj si nisem niti našla počitniškega dela. Oziroma ne vem, ali me bodo na določeno delovno mesto še poklicali ali ne. No, v bistvu sem si sama kriva. Misije se nisem lotila dovolj resno... ali kaj. Nisem dovolj odločna, da bi lahko nekaj speljala do konca. Pravzaprav se ne spomnim, da bi mi to sploh kdaj uspelo. Hah.

Občutek imam, da bo tudi po prihodu na faks vse enako kot je zdaj. Vedno si rečem, da bom nekaj spremenila. Look where that brought me. Nazaj na začetek tekme, če ne celo na trening.

Saj samo jamram. To sem pobrala po mami. Bolje, da neham.

Pa lahko noč.

I should be studying right now. Let's just say this is sort of ...... educational?

Res bi rada videla več dobrega v življenju. Res bi rada postala bolj optimistična, nasmejana.
Potem pa ti vse pade v vodo. Ne zato, ker si to pričakoval. Ne ne, tega si se veselil, komaj si čakal na to.
Upala sem, da bodo letošnje počitnice zares izpo(po)lnjene. Da bom strašno strašno pridna in produktivna, hkrati pa uživala s prijatelji.
...
S katerimi prijatelji že? S tistimi, ki so tu le takrat, ko me potrebujejo? S tistimi, ki imajo neko svojo družbo, v katero preprosto ne spadam, ker sem/se počutim kot nek tujek? S tistimi, s katerimi sem se odtujila do te mere, da jih več ne poznam?
Ne vidim smisla v življenju brez pravih prijateljev. Del mene si govori, da bodo še prišli. Drugi del pa, da bo to trajalo še zeloooo dolgo, in bo to obdobje osamljenosti mučno.

Po vrhu pa me izdaja telo. Vsak dan nekaj novega. Kaj ti to naredi stres!
Najprej vsakodnevna slabost po vsakem obroku. In pred obrokom. In med obrokom. Čaka me še ogromno pregledov, ki bodo vse prej kot prijetni. Razen če si pod pojmom "prijetno" razlagate rinjenje cevi v želodec ali pa kam drugam.
Nato boleč zob. Bralci mojega bloga (I salute you!) verjetno veste, kako navdušena sem nad zobozdravniki.
Nato boleče levo oko. V katerem že nekaj mesecev biva neka mala stvarca, ki vztrajno praska po očesni sluznici. Orwhatsthatthing.
In od današnjega jutra še desno oko, ki je videti kot da sem se včeraj pretepla s Hulkom Hoganom.

Ah, the joys of life.

Love doesn't hurt. Infatuation does.

Ves čas imam občutek, da se mi obrača želodec. Ne vem, ali je to vse le v moji glavi ali sem dejansko bolna.
Čas bi že bil, da neham toliko razmišljati. Oziroma, da začnem misliti le pozitivno. Nočem več pisati na Negativ.

Le kdo bi si mislil, da bom zbolela tudi te prvomajske počitnice. Le kdo.
Po glavi mi beži preveč misli. Rada bi se izklopila oz. rada bi naredila pavzo. Preveč razmišljam. 15494164846545612x preveč.

Malo sprememb ne škodi - ne samo na blogu.

Dobili smo prve informacije o vpisu na fakultete.
Angleščina dvopredmetni: 153, 70 razpisanih mest --> pričakovano. (Lani 140 prijavljenih)
Japonščina dvopredmetni: 23, 10 razpisanih mest --> what a relief! (Lani je bil namreč 330% vpis)
To so sicer samo podatki za prvo željo. A vseeno se mi zdi prihodnost malce svetlejša. ^^

Gimnazijci. Višek mladinske intelektualnosti in inteligentnosti - my ass.

Ko nezrelost sošolcev res doseže skrajne meje. Ko bereš "nevem"-e in "nebi"-je. Ko poslušaš, kako se tisti, ki je "podrl" na milijone in milijone punc, smeji ob besedi "penis". Ko pravijo, da se s svojo punco ne pogovarjajo "because she is an OGRE" (čeprav so obkrožili c) Nimam partnerja/ke.). Ko napiše, da bi ga število prejšnjih partnerjev sedanje partnerke motilo glede na njeno raso. Ko je mnenja, da je primerna starost za izgubo nedolžnosti pri fantih 100 (s prekrižano zadnjo ničlo) pri puncah pa 45.

Good God. -.-

Očitno imajo vse zveze, kar sem jih kdaj imela, zelo kratek rok trajanja. Tu ne govorim o partnerstvu, pač pa o prijateljstvu, pa naj bo (navidezno) trdno ali ne. 

***

If you do not have the desire to read another rant about my mishaps in love, do not scroll any further. You might be disappointed.

***

Morda pa res ne bi smela tako na pol javno razglašati, kdo mi zadnje čase hodi po mislih. Trenutno bolj šepajoče, a hodi.
Ko sem jaz edina, ki se zavedam (?) te zagledanosti, se hkrati zavedam tudi, kolikšne imam možnosti. In takrat, ko sem bila jaz in samo jaz edina, ki sem poznala svoje misli, sem vedela, da so možnosti nične.

Takoj, ko takšno zadevico poveš prijateljici, te začne vzpodbujati, da bi ja naredila tisti usodni prvi korak. In seveda pravi, da je on pa res suuuupeeeeer, da ni niti malo podoben tistim, s katerimi sem žal imela opravka. In da bo zagotovo vzcvetela tista resnična ljubezen.

In potem še druga prijateljica. In tretja kolegica. In četrta znanka. Vse pravijo enako.

In čeprav prej nisi imel niti kančka pričakovanja, le strašno lepe sanje, so tvoje prijateljice zasadile seme upanja, ki je kmalu tudi pognalo kal.

Potem izveš, da ena izmed teh prijateljic najprej pravi: "Da bo, seveda bo," nato pa vsem ostalim: "Da ne bo, ker ga dobro pozna."

In tisti ubogi kalček, ki se je tako močno trudil, da bi ugledal luč dneva, naenkrat uniči resnica, ki nanj pade kot komet s sredine vesolja. (O možnostih, da bi se to zgodilo, ne bomo razpravljali.)

Ni baš neki hudi problem. Ampak se mi zdi strašno neumno.

It's mine

Moja maturantska obleka že visi v omari. Točno takšna je, kot sem si želela. Obliva me neizmerna sreča.

Še en teden.

Negativ: 90

Že kar nekaj časa pišem na ta blog. Letos bo že 3 leta. Zelo rada berem svoje stare objave, čeprav bi se včasih najraje pogreznila v zemljo ob kakih (ne)pametnih.
Z njimi si prikličem spomine in občutke. Tako kot pri tejle. In pri nekaterih za njo.
Izkazalo se je, da je bila tisto napaka. Kolosalna napaka. Ki me preganja še danes. Dobesedno.
In ravno zaradi tega si ne upam več tvegati.

Prijatelj je po izčrpnem pogovoru prišel do zaključka, da se moraš včasih prisiliti. A to nima smisla. Meni se zdi popolnoma kontradiktorno.

Če si kaj želim, potem je to, da bi bila bolj spontana.






Oh, in da ne bi bilo tako malo vpisnih mest na dvodisciplinarno japonologijo in anglistiko. Oziroma, da ne bi bil povprečen uspeh sprejetih 94 točk. Ker res ne vem, kje jih bom dobila.

Well... Damn

Prvič v ca. 5, 6 letih sem v dvomih glede študija.

Do nedavnega sem bila 186343463448563*10^9999999 % prepričana, da bom vpisala dvopredmetni študij in sicer japonščino ter angleščino.
Zdaj pa me zelo zelo zelo mika tudi psihologija. Vedno mi je bila zanimiva, a odkar jo imam na IP-ju, je res, res zakon.

Tokrat moja odločitev vpliva na preostanek življenja.
Angleščina je zanimiva, zelo rada se naučim kakšne nove besede ali besedne zveze. Japonščina je lepa, zagotovo mi bo prišla prav, glede na to, da je Japonska gospodarsko zelo razvita. Psihologija pa bi mi pomagala spoznati samo sebe, druge in odnose med ljudmi.

Nič mi ne pomagajo omejitve, saj mora biti pri psihologiji najmanj 90 točk, pri japonščini/angleščini pa 85 točk. I gotta work my ass off either way.

Mislim, da bom ostala pri prvi izbiri, znanje psihologije pa bo pač ostalo na srednješolskem nivoju. Še vedno ga lahko izpopolnim, če se le potrudim.