Kaj je tako posebnega? Ognjemet, pitje šampanjca, odštevanje ur, minut, sekund...

Če želiš, si lahko ognjemet pričaraš sam, pa čeprav samo v mislih.

Šampanjec je tako ali tako precenjen.

In vedno odštevamo ure, minute, sekunde. Odštevamo tudi dneve, tedne, leta do nekega dogodka.

Kaj je torej tako posebnega? Nič. Morda začutiš neko vzdušje, začutiš, da se začenja nekaj novega.

Ampak. Saj je vsak dan nekaj novega. Mi to pač ne opazimo, ker smo ujeti v življenje polno navad, ki nam krojijo bivanje na Zemlji.

Preteklost mi je bolj všeč.

Verjetno imam več, kot ima ona.

Pa vendar si želim biti na njenem mestu.

Vem, čudna sem.

Nisem odgovarjala na vaše sms-e. Zakaj? Ker se mi ne da, in ker se mi zdi pošiljanje "lepih" želja prek mobitela nesmiselno.

Torej.

Vesel božič!!

Da ne bo kdo rekel, da se nisem potrudila...

***

Naslednje leto.

Le še eno leto pred koncem sveta! Če verjameš, seveda.

Lahko pa verjameš "babi Vangi", ki pa napoveduje tretjo svetovno vojno. No, vsaj dlje bomo živeli - dokler ne bodo (skoraj) izumrli Evropejci, torej do leta 2016.

Lepa prihodnost, ni kaj.

Saj nimam časa za to.

Veš... Tisti rdeč balon, ki mi je tako všeč... Ne morem ga spustiti... Preveč mi je prirasel k srcu.

You'll never know the way your words have haunted me.

Ena zimska...

Lepo je opazovati nežne snežinke.
Pa čeprav sneg s seboj prinaša mokre nogavice, prehlad, neprijeten občutek za vratom, otročarije...
Lepo je pustiti nežnim snežinkam, da te ponesejo v svoj svet.
Jutri bom naredila angela v snegu. Pa kaj, če spet zbolim.
Lep je občutek, ko nežna snežinka pristane na tvojem nosu.

Zima me je popolnoma prevzela. Morda preveč.

(Avtor in izvajalec ni Isaac Sheperd ampak Isaac Shepard. btw.)

Zdaj sonce več ne bo zašlo...

Predajam se hitrim in počasnim ritmom ter si pri tem uničujem glasilke. Dvomim, da bi koga motilo, če bi enkrat za vselej utihnila.
Pa saj se mi je nekaj podobnega že zgodilo. Zbudila sem se in iz sebe nisem mogla spraviti niti najtišjega glasu. V šoli so komaj verjeli, da res ne morem govoriti, sporazumevala sem se s šepetanjem. Na srečo ni trajalo ves dan.
Dobra stran je bila zagotovo ta, da sem se izognila spraševanju pri matematiki in čez en teden dobila "čist preveč dobro oceno".
Hm.

Dobivam občutek, da sem obsedena z matematiko.

...ogenj srca ugasnil ne bo.

Tu sem, a zate sem nevidna. Ne, motim se. Saj me vidiš, ampak ne tako, kot bi si želela. Tako hrepenim po tvojem dotiku. Samo dotiku. Ne potrebujem stvari, ki jih dobivam od tebe. Ne bodo me osrečile. Srečna sem že, ko si v moji bližini. Kadar me zebe, me ogrneš s svojo bundo. Rada jo nosim, pa čeprav vidim, da te zebe. Sebična sem. Morda pa res. In potem pozdrav, moram iti. Okoren pozdrav. Nato se grizem, ker ti nisem dovolila, da bi mi pogledal v oči in videl, kaj skrivam. Ker ti nisem odprla vrat. Gradim zid pred tabo. Vendar vem, da te moram pustiti. Ti si tisti, ki noče oditi. Povzročil si mi več gorja kakor dobrega. Če ne začutim tvoje bližine, me preplavi bolečina in kmalu me objame še mrzlica. Prosim, nehaj.

Brskala sem po svojih osnutkih in našla tole. (Note: prvotna verzija je bila maaalce drugačna.)
Ko zdaj to berem, sem vesela, da tega nisem objavila že takrat. Osladno in nezanimivo...

Zakaj to objavljam zdaj? Ne vem...
I just felt like it...

Moja čustva si vrgel v mešalnik in pritisnil na gumb.

Hvala.

To ni namenjeno tebi.
Btw.

Mrzla je jesen, vendar jo spremlja toplo sonce.
Ima vsaj koga ob sebi...

To be loved by someone, by anyone,
It makes life shine like this.
If it was me,
I would make your heart once again
Warm with eternal tenderness.

Bi že kaj napisala... Pa je dan minil prehitro.

All's fair in love and war.
It shouldn't be...

君、夢、幻。

Tebi

Hočem, da veš, da me nate ne veže več skoraj nič.
Škatlo Raffaellov (»rafaelotov« po domače) sem že zdavnaj izpraznila, obe Lindtovi čokoladi, ki sta bili malo presenečenje, sem tudi že pojedla, ostaneta pa le še prazna obljuba in dolg v obliki dveh pijač. Pa saj ti lahko pošljem ček.
Ne bom lagala, da mi je tako lepo, kot mi ni bilo še nikoli prej. Zdržala sem teh nekaj dni, danes pa se me je zopet lotila nostalgija. Veš, mogoče sem res pretiravala (okej, vem, da sem), vendar v tem (skoraj) enem letu, je bilo več podobnih primerov. In nisem sama kriva, de zame nikoli nisi bil le prijatelj. Če bi lahko izbirala, bi te enačila s svojimi najboljšimi prijateljicami, tako pa te nisem imela rada kot njih. Pha, rada. -.-
Tako dolgo sem hotela vse to prekiniti, ko pa sem, mi ni bilo všeč.
Saj se sploh ne zavedaš, kako sem komaj čakala, da bi se po enem tednu spet pogovorila, da bi mi povedal, kako je na novi šoli, da bi me vprašal, kako je bilo na taboru in bi ti jaz rekla, da je bilo super. Pa saj je bilo tako. Vendar si za tisto »šalo« izbral napačen trenutek, jaz pa sem bila že tako ali tako zelo slabe volje.
Moja trma mi ne dovoli, da bi zopet navezala stik s tabo. Sicer pa nikoli več ne bo tako, kot je bilo.

Seveda sem jaz tista, ki si ne da miru. Tebe verjetno ne gane.

But the scars of memory never fade away.
I can't stop loving you.
Stop my tears,
Stop my loving,
Kill my memories

It's time to make or break

Poznaš občutek, ko so tvoje roke že skoraj zmrznjene, ti pa prideš na toplo in se začnejo prsti prebujat, temu pa sledi prijetna bolečina in otrplost?
Ok... Dolga poved...
No, saj so se moji prsti že privadili na sobno temperaturo in delujejo tako, kot je treba.

***

Lepo je, ko skozi okno vidiš polno luno in jasno nebo, ki je posuto z zvezdami.

***

Hold your breath, hold your peace,
It's time to make or break.

Najlažje se je učiti nekaj, kar te zanima. To je enkratena.
Vsi ljudje ponavadi buljijo vame z odprtimi usti, če omenim, da se učim japonščino.
"Le norec bi se učil tistih čudnih znakov."
Morda sem nora.
Zame pa je nor tisti, ki uživa v reševanju matematičnih problemov.

In ko ti nič ne gre v glavo, test pa se bliža s svetlobno hitrostjo, ti lahko pomaga starejši brat, ki ima matematiko 10.
Njegova pomoč:
"Veš, js sm to snov šut pisal."

Kar kamen se mi je odvalil s srca. -.-

Že dolgo nisem nosila nasmeha na obrazu skoraj cel dan.
Pogrešala sem ga.
Lepo je opazovati metuljčke in poslušati petje ptičkov, pa čeprav dežuje in si edina oseba, ki jih vidi oziroma sliši.

Luštna stvar - ta naivna najstniška zatreskanost.

Rada imam deževne dni, pa čeprav znajo biti dolgočasni. Najraje se sprehajam po gozdu in poslušam kaplje, ki padajo na tla. Rada občutim dotik narave, ko se kaplja razprši na mojem licu. Ne moti me, če močno dežuje. Kar stala bi in pustila, da dež izpere vse skrbi.

Seveda bi me nato najverjetneje ujela kakšna pljučnica...

帰らない日々を愛した人よ。

Uau.
Oktober gre proti koncu.
Leto hitro mine, kajne?
Urediti moram spomine. Pospraviti jih moram v predalčke - lepi in manj lepi, močni in šibki, s teboj in brez tebe.
Zakaj se sploh poskušam truditi. Saj veš, zakaj to pišem.

Matematika ne ubija.


Matematika muči.

Verjetno je bolje tako.

***

Spet poslušam pesem, ki me (zaradi meni neznanega razloga) ponese v preteklost... Pa četudi je ta preteklost le kak teden ali dva nazaj. Zopet čutim enake občutke kot takrat.

Darling, so there you are
With that look on your face
As if you're never hurt,
As if you're never down.

Kako mi je srce razbijalo, ko sem stopila pred tablo in začela peti. Noro.

***

Vendar je verjetno bolje tako, kot je. Pa čeprav boli. Potrebujem le nekoga, ki mi bo to potrdil.

空っぽの会話や
頭の警告を
心が聞いていない
二人の間には海がある

Kaj je najboljša stvar, ki se ti lahko zgodi med tekom?
Da se z obrazom zapleteš v pajčevino.
Daje prijeten, lepljiv občutek na koži in v laseh.

Bila je res ogromna.
Z obleke sem morala očistiti ujete mušice.
Koža je postala neverjetno občutljiva na vsak dražljaj - kaj pa veš, kje se skriva pajek.
Nekaj časa sem še stala na mestu, potem pa sem se odpravila naprej.

Žal mi je, saj se je pajek zagotovo trudil, da bi ustvaril svoj dom, jaz pa sem ga uničila. Popolnoma.
Sem pa skoraj stoodstotno prepričana, da ga bo nekako obnovil in se bo jutri ponovila ista zgodba.

Komaj čakam.

Ne čutim te več.
Ne tako, kot sem te še nedolgo tega.
Kar zgodilo se je.
Nisem več mislila nate in počasi si se izmuznil iz mojih misli daleč stran. V črnino.
Tako dolgo sem si to želela.
Zdaj, ko se je želja uresničila...
Te hočem nazaj.

Ni je melodije, ki bi te priklicala.
Čutim praznino, ki je ne znam zapolniti.
Pogrešam ta občutek, ki mi je sledil povsod. Ko sem te še čutila.

Ah...
Kaj češ.
Bom že preživela.

'Cause nothin' lasts forever
And we both know hearts can change.

Beg

Tečeš.
Poskušaš zbežati svetu.
Čutiš.
Svet beži mimo tebe.

Ustaviš se za trenutek. Slišiš le svoje dihanje. Pogledaš v krošnje dreves in poskušaš premagati utrujenost.
Svet te dohiti.
Zopet zbežiš. Tokrat nazaj po isti poti.

Premaguješ samega sebe in se potiskaš na rob zmogljivosti.

Ko stopiš na cesto, ti ostaneta le še bolečina v prsih ter spoznanje, da svetu nisi mogel uiti.

Ne bom se prepustila toku želja. Ta me le ponese v svet sanj, ki se vse prehitro razblinijo v nič.

Včasih so tako resnične, da jih kar čutim. Zato pa tako boli, ko odprem oči in se zavem, da sedim za mizo in se trudim z nalogo pri matematiki.
Včasih so bolj žive od spominov. Tako detajlne, da se včasih sprašujem, ali se mi je to res zgodilo. Spoznanje, da so to le sanjarjenja, uniči vso lepoto.
Včasih me potegnejo v svoje temne globine. Takrat več niso tako sladke in je tudi vrnitev v resnični svet lažja.

Tok želja me je že prevečkrat ponesel do samotnih otočkov s katerih ni bilo videti vrnitve. Tega več ne bom dovolila.

I feel the words unspoken inside

Ja super.
Zdaj se pa grizem, ker takrat nisem vklopila možganov.

Besede vzamem nazaj.
Ampak...
Za to je zdaj že prepozno, kajne?

Zdaj lahko povem.
Ampak...
Za to je zdaj že prepozno, kajne?

In potem se spet zlomim. Kot že neštetokrat...

Danes je bil en zelo dober dan.

Res, da nisem mogla okusiti "original kremšnite".
Pa kaj.
Recimo, da mi ni žal. Recimo.

Sklenila sem, da ne bom več tako pesimistično naravnana. Kako dolgo se bom tega držala pa ne vem. Verjetno kak dan in pol.

Jutri bo spet naporen dan. Prav vidim, kako me bodo nežni glasovi profesoric in profesorjev zazibali v spanec...
Ali pa nedolžno sanjarjenje...

***


Will we crumble into the dust, my friend?
Or will we start this game over again?

Kako hitro se je spremenila ta čudna vez.
Zdaj sam pogled boli. Hitro ga umaknem in nadaljujem svojo pot.
Lahko bi bilo drugače.
Čas sem zapravila za...



nepomembne stvari

You're teasing me.

But...

Why me?
Why couldn't you choose someone else? Anyone else...



Now I'm yearning for your presence.

Sovražim...
To nezmožnost pisanja.
Ampak to ni eden izmed tistih trenutkov, ko ti nič ne pade na pamet. To je eden izmed tistih trenutkov, ko ne moreš pisati. Ko se ne moreš izraziti. Ker se ne upaš izraziti. Čeprav si običajno zmožen povedati vse in še več.
Pridejo trenutki, osebe, dogodki, ko ne moreš več naprej. Toliko misli ti leti po glavi, ti pa ne moreš izbrati le ene. Pa tudi če jo... Je ne moreš izreči, napisati, udejanjiti.
Sovražim...

...polna sem srebrnih bleščic...

damn -.-

本当の ah 僕を知れば
嫌われるかな　不安で怖くて

(Love Diving - Kokoro no mama ni)

Poznaš tisti občutek?

Ko ti srce bije prehitro?
Ko ti solze napolnijo oči?
A ga poznaš?

Ne.
Ti ga ne poznaš.

Ko ostaneš brez besed.
Ko samo strmiš v ekran.
Ko te objame mraz.

Ne.
Ti ga ne poznaš.

Ko se na koncu zlomiš.
Ko je lahko le še slabše.
Ko si želiš, da bi bilo konec.

Ne.
Ti ga ne poznaš.

Ker je vse tako lahko.
Ker je vse tako otročje.

Zato ga ne poznaš.
Občutka nemoči.

***

Ker ne morem več.
Ker sem mislila, da lahko.
Ker sem se zmotila.

Oprosti.

The GazettE Cassis Subbed ガゼット HD

...きっと変わらず愛している...

"Ura je deset,"

je rekla in se počasi poslovila.
Čez eno uro sem ostala sama s sabo.
Misli so plavale po sobi in osvetljevale prostor.
Spomini so švigali od ogledala pa do ekrana, krožili so okoli lestenca, igrali so se z mojimi lasmi.
Če bi zaprla oči, bi vse izginilo. Vse.
Ti. Jaz. Ona. On.
Vse.
Vendar sem vztrajala in z odprtimi očmi zrla v preteklost.
Občasno se mi je na obrazu narisal nasmeh, vendar je kaj kmalu izginil.

***

"Sovražim ga," sem rekla in nadaljevala s svojim pritoževanjem.
Govorila sem hitro in nerazločno.
Čez eno uro se je številka na ekranu mobitela spremenila v 22:00.
Hodila sem po sobi. Sem in tja, okoli postelje, do okna in mize, na koncu pa sem se usedla na stol.
Morda sem govorila preglasno, saj so v sobo občasno prihajali člani moje družine. Mislili so namreč, da se pogovarjam sama s sabo.
Vstala sem in zopet začela živčno hoditi po sobi in se vmes zaletela v rob postelje.
Imela bom modrico.

***

"O, hej," sem jo veselo pozdravila.
Prišla je z morja in me poklicala.
Čez eno uro sva se pogovarjali z resnejšim tonom.
Sedela sem na stolu in buljila v ekran. Iskala sem fotografije in risbe, ki bi mi pritegnile pozornost.
Našla nisem ničesar.

Utrinki

Po dolgih desetih dneh sem spet doma.
Bilo je... Ravno prav toplo, občasno dolgočasno, lepo.

Že drugi dan me je v sobi pričakal tale malček:

Ni bil sam.
Strah me je bilo le, da bi se od nekod prikazala Mama Škorpijon.
Na srečo se ni.

Kmalu so mu sledile te stonoge:


Bivali smo v apartmaju brez zvezdic (kot ste že opazili).

Najbolj sem pogrešala svojo posteljo in mucka.

Naj vam ostalo povedo slike...



(Pice na Krku rastejo na drevesih.)











Videla nisem niti enega zvezdnega utrinka.

Pa drugič.

Zdelo se mi je neprimerno, da bi postavila temelje tega bloga in zbežala na morje, še preden bi kaj napisala.
Torej.
Zadnjih nekaj tednov nisem imela navdiha. Tavala sem po hiši in se dolgočasila. Le redkokdaj sem se dobila s prijateljicami. Moje življenje ne bi moglo biti zanimivejše.
Monotonost mi gre že počasi na živce.

Za deset dni bom spremenila okolje in poskušala uživati. Ah, seveda.
Verjetno mi malo sonca ne bi škodilo... Če odštejemo škodljive žarke in sončarico.
Vendar komaj čakam, da bom lahko spet ležala ob morju in preprosto pozabila na vse.

Vsako leto sem na morju lahko opazovala ogromno zvezdnih utrinkov, vendar se mi ni nobena želja uresničila. Morda bi morala prenehati z gledanjem v nebo.