I can't focus. It's so simple.

Očitno me objavljanje prime le takrat, ko imam dela do Plutona in nazaj. Že tako si ne morem pomagati, to šolsko leto pa sem sploh grozna. Grozna.

Spet sem se malo spremenila. To sem opazila kar tako.

Nočem več kuhati zamer. Kakšne so še ostale, a sem večino prerasla.
Prerasla sem tudi tisto: joooj, kaj pa če bo vseeno kaj iz tega, čeprav mu nisem všeč?   Če ni, ni. In ne bo. Face it. Letitgo.
Malce bolj optimistično gledam na stvari. Ampak res le za odtenek.

Kar si pa res želim spremeniti je to, da so moji pogovori z ljudmi zelo "centrirani" name. Vedno moram vse nekako obrniti, da se spet pogovarjamo o mojih (neznatnih) problemih. Poznam ljudi, ki so hujši od mene. Ampak hočem se spremeniti. Preden bo prepozno.

Ne vem kaj se nama je zgodilo. Morda čas. Obe sva zrasli in odrasli. Včasih me spomini nesejo nazaj v leta, ko sem ji zaupala vse svoje skrivnosti in vice versa. Najini pogovori zdaj, po 3 letih, se mi zdijo neiskreni, nerodni. Kot da bi ponovno odkrivali druga drugo. Žal mi je, da sta se najini poti začeli razhajati zaradi neumnih malenkosti. Kako mi ne bi bilo?

Iskreno povedano... Sploh ne vem, kdaj sva "razpadli". Verjetno že takrat, ko sva prvič začutili dvom.
Še vedno imam ogrlico s polovico srca. Ne vem kaj se je zgodilo z njeno.
Izguba prijatelja boli. Spomini bolijo. Razlogi bolijo. A pogled na človeka, ki si ga včasih poznal, zdaj pa je odtujen, to boli najbolj.

If only I could be unforgettable to you.

Joyful, joyful

Pišem, ker sem jezna. Pravzaprav sem besna.

Letošnja štipendija je 100€ nižja od lanske.

Hajd, da bi bila to državna. Ampak ni. Zoisova je. Če ne bi imela dodatka na uspeh, za katerega sem tako močno garala lansko šolsko leto, bi imela le osnoven znesek štipendije.
Hajd, da ne bi bil zaposlen le moj oče, ki s svojim bornim zaslužkom preživlja celo družino.
Hajd, da bi še imeli otroške dodatke, oziroma bi jih štipendije vsaj malo nadomestile, kot je bilo rečeno.
Hajd, da bi bil vključen dodatek na dohodek na družinskega člana.
Ne ne. Bilo bi prelepo.

Povsod nas bombardirajo s tragičnim begom možganov (kot bi lepo poudaril prof. Špiler), a ne ukrenejo ničesar, da bi ga ustavili.
Zakaj bi sploh želela živeti v državi, kjer znanje in trud nista cenjena?
Očitno se bo ponovila zgodovina, sploh če bodo spet uvedene šolnine. Šolali se bodo bogati, ki niso nujno tudi pametni.

Da, vlada vsesplošna kriza, a varčevanje na račun dobre izobrazbe je nesmiselno.

Očitno bom morala delati vsak vikend, da omilim to izgubo.

Kot da bi se tovornjaki že cel dan vozili po notranjosti mojega želodca.

Na svojem delovnem mestu srečujem prav zanimive ljudi. Imam pač tako srečo, da za vsake toliko časa naletim na nekakšnega preroka (al kak bi jim rekla), ki mi želijo narekovati življenje.

Prvi je trdil, da s fantom (Takrat ga nisem imela. Sedaj prav tako ne.) ne doživljam orgazmov, da sem zamudila že veliko dobrih priložnosti, da se moram spremeniti, sicer bo energija stekla iz mene in me bo to uničilo.

Drugi me je ujel včeraj. Prijel me je za roko, stiskal predel med palcem in kazalcem ter dejal: "Težave s fantom imaš. Imaš fanta?"
Ne. Nimam.
Potem je prosil za moje inicialke, nekaj preračunal in ugotovil, da bo danes moj srečen dan. So far, not so good.




Trenutno pa se me loteva nemoč. Nestrpnost. Obžalovanje. Večinoma negativna čustva.

Oh, the frustration. I wish I could change.

Povzetek ni na voljo. Kliknite tukaj, da si ogledate objavo.

Zaradi sanj sem že cel dan kot popipsana muha.

Glede na to, da so bile napol lucidne, lahko rečem, da sem pošteno oklofutala svoje srce.

Nisem naredila izpita btw. Ne zato, ker tako slabo vozim, pač pa zato, ker je nekomu moralo spodleteti. Žal sem bila jaz tista, ki so si jo privoščili.

***

Nikoli ne bom razumela moških. Nikoli.

Morda pa je težava v meni: ko iščem nekoga, ki bi me imel rad, bil tu zame, skratka nekoga, ki bi bil moj fant, dobim nekaj takega: "Nisem še pripravljen za zvezo."
Al me pa hoče sam pofukat, ker za drugo nisem dobra. Kao.

Ko pa jaz iščem nekoga za prijetneje preživete noči (ali dneve, meni je vse prav), naletim na takega, ki hoče imeti punco, v katero bo "smrtno zaljubljen" (dobesedni navedek), vame pa ni, zato bi taka zveza vse zakomplicirala. Zato bi bilo bolje, če bi bila prijatelja.

... Prosim? Kaj?

Od njega sem pričakovala najmanj, kar lahko od moškega dobiš. Pa mi tega ne more nuditi.
Saj, to sem nekako razumela. Tudi sama sem "a hopeless romantic". Hoče najti svojo boljšo polovico.

Kaj kmalu sem ugotovila, da je to verjetno rekel zato, ker sem mu dala vedeti, da se mu ne bom nastavljala, naj še on kdaj kaj ukrene, ne pa da sem dobra le takrat, ko ni drugih.

Sicer pa prijateljuje z največjo brežiško kurbo. Če je zaljubljen vanjo, se mi smili. A mislim, da vsi vemo, kaj se dogaja...

Torej. Hvala za tak odjeb. Pustil si me v strahu, da sem se od tebe nalezla kakšne bolezni, ki si jo dobil od nje, bedak. Popravek, najboljši prijatelj.

***

In še nekaj v sovražnem duhu te objave: ni mi všeč, da bere moj blog določen osebek. Morda bo kmalu postal zaseben.

Veliko bi lahko napisala. Veliko bi lahko povedala. Pa se mi ne da. Kaj vse mi laži na duši, jaz pa nimam volje tega izliti na papir ali zašepetati v slušalko. Ni mi do komunikacije.

***

Moram pa vam sporočiti, da imam naslednji teden izpitno vožnjo! Seveda sem že zdaj živčna. Občutek imam, oziroma že kar pričakujem, da mi bo uspelo, vendar mi ravno to pove, da lahko za nekaj časa le še sanjam o samostojnosti, ki pride z izpitom. Preveč bom živčna, zato bom naredila povsem začetniško napakico.

Bomo videli. Hoping for the best!

Nekako verjamem v horoskop. Vsaj zadnje dni. Ne vem zakaj.
Zapoveduje mi ravno tisto, česar naj ne bi smela narediti. Kako naprej?

Morda bi morala preprosto prenehati s takimi neumnostmi.

Well, that's just awesome

Prvi dan dela: zbolela zaradi klime. Zdaj sredi 30°C+ goltam vroč čaj in tablete. Zakon. Res. To! -.-

Druga stvar: tako blizu je bilo. Tako blizu, zdaj pa je tako daleč. Kako sem lahko naredila tako napako? Ja, obremenjujem se s tem, ker mi ni vseeno. Nikoli mi ni. Tokrat pa sploh. Morda čutim celo več, kot sem mislila, zato mi ves čas potuje po mislih. Ni mi vseeno zanj. Predvsem pa se grizem zaradi tega, ker sem jaz storila napako. Čisto tako neumno, pijano napako. Neumno. In nenamerno. Malo pa je kriv tudi on, saj napaka le ni bila tako velika. Ali pač?

I can taste the tension like a cloud of smoke in the air

True!

Make this dream the best I've ever known.

Ne vem zakaj sem se temu smejala vsaj deset minut...

Druga objava danes!

Moram pisati. Moram napisati, da sem nekako ponosna nase, da sem končno ukrepala. Da nisem pomislila na posledice. Da sem se prepustila toku.
Morda je temu pomagala lažja okajenost, a nič za to. Cilj je bil dosežen.
Yay!

Ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ojoj, ... ojoj, ojoj, ojoj.


Uf.

All's well that ends well!

In končalo se je z odliko. Starši ponosni, jaz zadovoljna, kaj bi si še želela.

***

Upajmo, da se bo tudi današnji večer zaključil čim bolje. Imam visoka pričakovanja, to pa me bo najverjetneje teplo kasneje.

***

In še nekaj - danes sem doživela en ogromen ego boost. Slabo sprejemam pohvale, zato brez zamere, prosim.

Zakaj se moram obremenjevati s tako nepomembnimi rečmi? Zakaj me mora vedno obdati mrzlica, ko ga "vidim"?
Sploh se ne bi smela tako počutiti. In nikoli prej se nisem. Zdaj pa že skoraj dvakrat zapored.
Instant čustvena navezanost, fuck you.

How long would it take you?

Koliko časa potrebuješ, da nekoga preboliš?

Nekateri pravijo, da toliko, kolikor je zveza trajala.

Kaj pa, če zveze ni bilo, bila je le afera?

Kako dolgo okrevaš po njej?

Jinxed

Verjamem, da se "zarečem" (insert a better word) vsakič, ko začnem sanjariti o prihodnosti. Žal.

Sanjam o stvareh, ki se verjetno ne bodo nikoli zgodile. Pa ne zato, ker bi bile tako nemogoče kot plezanje na vrh Everesta (Meni ne bi uspelo, zato dam tak primer. Seveda je na streho sveta priplezalo že veliko ljudi.), pač pa zato, ker načrtujem stvari, dogodke, še preden se nežne vezi sploh stkejo.

Če še niste ugotovili, spet "jamram" o svojih ljubezenskih težavah. Ali kaj pač so. Ne vem. Sploh nisem zaljubljena.

No, v glavnem... I jinx myself again and again and again.

Ne razumem tega... Tega paradoksa. Če pričakujem vedno najslabše, se mi bo tako tudi godilo. Or so they say. Zakaj pa se mi to dogaja tudi, če pričakujem najboljše (ali vsaj dobro)?

Kaj sploh delam narobe? Ali bi morala biti bolj direktna? Ali bi morala manj paziti na vsak korak? Ali preveč upam in pričakujem?

Preprosto ne morem vsega prepustiti naključju. 

Nekoč je bilo sanjarjenje prijeten del dneva.

***

Še nekaj, kar se ujema z imenom mojega bloga in s tematiko današnje objave:

  

Well guess what - naredila sem republiške teste, jutri pa imam že prvo vožnjo! 

***

And by the way:

Muc muc

Yeah... Something like this... x.x

I hate you for making me feel special.

Wants!

Ne vem zakaj si tako rada barvam lase. Čudno, da sem zdržala toliko časa s pustimi rjavimi lasmi...
Tu so zdaj primeri mojega trenutnega fetiša: dip dye!
Ker nimam dolgih las, sem se potrudila in poiskala slike deklet s krajšimi lasmi. It's not as awesome but I still love it.

http://25.media.tumblr.com/tumblr_m4p7uqEuXb1r5e6pio1_500.jpg

http://24.media.tumblr.com/tumblr_m4os40tbQa1rw7qcso1_500.jpg

http://24.media.tumblr.com/tumblr_m4my0pCFh21qjvc57o1_500.png

http://24.media.tumblr.com/tumblr_lzuryds5Hd1qhti9xo1_500.jpg

http://24.media.tumblr.com/tumblr_m4kxp2XVJq1qhjmnmo1_500.jpg

http://24.media.tumblr.com/tumblr_m4j43qsxgT1rw6gjoo1_500.jpg

http://24.media.tumblr.com/tumblr_m4clcifoEi1qcb16yo1_500.jpg

http://24.media.tumblr.com/tumblr_m4hkb5XkKJ1qfrf4vo1_500.jpg

http://24.media.tumblr.com/tumblr_m4e8etNqjA1qai6q2o1_500.jpg

http://24.media.tumblr.com/tumblr_m4ewktYsXG1rsn1a3o1_500.jpg

http://25.media.tumblr.com/tumblr_m4br7zAmqp1rsni8oo1_400.jpg

(Povezave zato, ker bi trajalo zeloooo dolgo, da bi odprlo vse slike.)

Hočem, hočem, hočeeeeem! *.*

I'm just gonna write for the heck of it.

Mislim, da se mi bodo uresničile sanje. Tiste s kemijo. Oh joy.

***

I found myself reminiscing yet again, trying to recollect your every move, every touch and every word. Oh, the sweet torture. 

***

One night with you is what I'm now praying for.

Sanjala sem, da sem kemijo pisala 1.

I should be studying right now. T.T

In another life

Razmišljanje, ki se mi je utrnilo med tuširanjem pred nekaj dnevi...


Imam sposobnost, ki je nima noben (znan) superheroj: instantna čustvena navezanost na ljudi, ki bodo v naslednjem trenutku že izginili iz tvojega življenja, ali pa te preprosto izbrisali iz svojega.
Dovolj imam, da sem le kratek vmesen postanek na poti. Nekomu bi bila rada daljša pavza. Ne nujno cilj, le noč, ki jo moraš prespati, preden se odpraviš dalje. Daljši postanek torej.

***

Ironično je to, da sem bila že tolikokrat oklicana za popolno bitje. A ravno to očitno preprečuje, da bi si nekdo želel z mano deliti trenutke sreče. Ali karkoli pač že.
Kakšna popolnost neki? Jaz sem vse prej kot "popolna". Zakaj sem drugim nek ideal, ki se ga bojijo doseči? En podrobnejši vpogled vame bi razkril moje napake.
Morda pa to odvrača ljudi. Strah, da jih pod popolnim površjem čakajo razbitine.

Pa saj sem samo človek. Človek, ki trenutno potrebuje eno samo stvar.

I would be your girl.

Bla

Is it that much? *sigh*

Life has funny ways...

...of screwing me up.

Danes zjutraj smo prišli iz Španije. Moja pričakovanja niso bila tako visoka, vendar niso bila dosežena. Ne preveč lepo vreme, fešte, katerih bi se lahko za 1€ udeležila v Haciendi, vožnja, ki traja 20 ur...
Fakultativna potovanja so mi bila pa všeč, pravzaprav kar zelo.


Na dan odhoda je bilo v zraku pravo vzdušje. Peli smo, pil, se veselili. Naša vodnica je bila res zakon. Monaco je lep, vendar me ni osupnil. Žal mi je bilo ravno takrat zelo slabo...

Lloret de Mar ima lepo plažo, vendar samo mesto ni nič posebnega. Hotel je imel očitno 1 zvezdico, če sploh, bivala sem v sobi 102. ;) Na srečo je imel hotel eno dobro lastnost - na recepciji je delal Polo, ki je res prikupen. Čakal nas je Red Love Party, ki me je razočaral zaradi večih dejavnikov...

V soboto smo si ogledali Barcelono. Tam sem si kupila rdeče podaljške! :D Zvečer je bil žur z DJ-jem Beltekom, ki se ga nisem udeležila, saj sem noč zapravila za tipa, ki je zakomiral. Awesome.

Costa Braca je čudovita! Azurno morje, peščena plaža... Res, uau. Kaktsi me niso fascinirali... Siesta je bila ena izmed mojih najljubših stvari. Nek pevec nas je vse navdušil, plesalci flamenka pa tudi. Najbolj pa seveda sangria. Čakala nas je zabava, nato odhod v hotel. Zvečer smo imeli zabavo s Kingstoni. Super je bilo.

Zadnji dan smo si ogledali Dalijev muzej. Ta moški je bil genij. Vredno ogleda, res. Udeležili smo se viteških iger, kjer smo navijali za svoje viteze. Naš je bil rumen. Sploh ne vem, kateri je zmagal... Jedli smo neko juho in piščanca s krompirjem, vse z rokami. Tam nas je čakal še Grafik party, moj najljubši. Še zdaj sem popisana.
Vrnili smo se v Lloret de Mar, kjer se je zabava nadaljevala v klubu, vendar nisem šla.
Čakala pa me je najlepša noč v mojem (dosedanjem) življenju... A kaj, ko se ti kasneje vse poruši. Bilo je malce preveč popolno.

Na poti domov smo si ogledali parfumerijo Galimard v Grassu, kjer smo si vse punce kupile enak parfum. Toliko o unikatnosti. V Cannesu smo nekaj pojedli. Je zelo lepo mesto.

To bi bilo na kratko to. Strašno sem utrujena, zato so morda kje kake napake. Današnji dan sem prespala...

Anyway... Ne vem, kaj sem naredila narobe, da ne morem vsaj enkrat biti srečna. FML.

Rezultati tekmovanja so končno tu.
Žal sem osvojila le bronasto priznanje, srebro mi je za las ušlo.
Ko bi vsaj lahko rekla: "Bo drugič boljše." V četrtem letniku namreč ni tekmovanja.

Ah, damn.

1

Še zadnja objava v sklopu stotih.

Končno sem dosegla magično 18. In ne, ne počutim se nič starejše ali odgovornejše.

O darilih bom jutri, nekatera še pridejo, druga so me presenetila.

Pa lep preostanek 6.4. ^^

2

Skoraj bi se zgodilo, da danes ne bi ničesar objavila, saj je grozno grmelo...
Tako bi uničila svoj 100 days combo.

Mi je pa uspelo ujeti strelo!

(bad quality...)

3

Prehlad me ujame dva dneva pred osemnajstim rojstnim dnevom. Ki je na petek. Pred podaljšanim vikendom.

In tako sem po približno dveh litrih čaja (čaka me še liter), in pogostem obiskovanju moje nove najboljše prijateljice straniščne školjke, sklenila, da jutri ne grem v šolo.
Saj veste - better safe than sorry.

V petek, na moj rojstni dan torej, bom najbrž videti nekako takole:

Upam na najboljše. In seveda: verjemi v čudežno zdravilno moč toplega čaja z limono in medom. ^^

4

Ta je pa moja. ^^

5

i carry your heart with me by E. E. Cummings

i carry your heart with me (i carry it in
my heart) i am never without it (anywhere
i go you go, my dear; and whatever is done
by only me is your doing, my darling)
                                  i fear
no fate (for you are my fate, my sweet) i want
no world (for beautiful you are my world, my true)
and it's you are whatever a moon has always meant
and whatever a sun will always sing is you

here is the deepest secret nobody knows
(here is the root of the root and the bud of the bud
and the sky of the sky of a tree called life; which grows
higher than the soul can hope or mind can hide)
and this is the wonder that's keeping the stars apart

i carry your heart (i carry it in my heart)

6

Can I forgive the past and you

and see them not as obstacles?

7

Rada imam pomlad. Ne le zato, ker imam spomladi rojstni dan.
Všeč mi je, ker ni prevroče. Ne maram vročine.
Lepo je, ko pogledaš skozi okno, in vse cveti. Še lepše, ko greš ven, in slišiš ptice, vonjaš cvetlice...

Like it. ^^

8

Še malo, še malo, še malo. ^^Danes se mi preprosto ne da pisati. Zajela me je nekakšna evforija, ki mi ne dovoljuje početi ničesar produktivnega.

Ah, well...
Rezultatov še ni, zagotovo jih ne bodo objavili med vikendom. Malce sem že nestrpna...

9

Grmi. Zato bom raje izklopila računalnik, vi pa dobite tole:

10

Za volanom prav nič ne uživam. Sicer se še učim, a mi nekako ne uspe speljati ali se voziti, ne da bi mi avto crknil.
Vedno sem upala, da ne bom ena izmed tistih žensk, ki ne znajo parkirati, ali ki se peljejo 50 km/h kjer je omejitev višja.
Tudi v igricah ne znam voziti avta, pa moram uporabljati samo tipke wasd.

I failed my child self. T.T

11

Uf, matematika. Skoraj mi je žal, ker sem se javila, a je jutri vseeno bolje kot pa nekje maja, ko imamo goro testov.

Samo da mine. Samo še malo...

12

Na postelji sedim kot kup nesreče, že neštetokrat sem premlela dogodke zadnjih dni.

Vse se zdi tako brezizhodno. Nekaj v smislu "every way I go I'm bound to lose", kot prepeva Freddie Mercury.

Eh, ne vem.

13

Zdaj si želim, da bi lahko vzela nazaj tiste besede.
Pametno ali ne, nazaj si želim tiste trenutke, čeprav imajo grenak priokus.












Eh, sranje. -.-

14

Danes ni nič.

15

Še samo dva tedna....

Ravnokar sem se vrnila s sestanka z Mondialom. Čez dober mesec bomo že na poti v Španijo (če se ne motim).

En del mene se veseli tega izleta, a še vedno prevladuje tisti analitični del, ki mi otežuje življenje na vsakem koraku. Damn you.

16

Zopet načrtujem prav vsak korak, ki ga bom naredila.
Saj se običajno nič ne zgodi tako, kot pričakujem, vendar je to navada, ki se je ne morem znebiti.

Rada bi bila bolj spontana.

17

Deep down in your heart I guess you know that it ain't right .

18

THERE ARE NO CLASSES IN LIFE FOR BEGINNERS: RIGHT AWAY YOU ARE ALWAYS ASKED TO DEAL WITH WHAT IS MOST DIFFICULT (Rainer Maria Rilke)

                I sometimes picture my life as a story narrated by someone. Unfortunately, I seem to make it look worse than it really is. It could be far worse, but I do not realise it. Being a pessimist can be quite annoying. My life is not as difficult as I often see it.

                What exactly am I missing? I have everything one needs: loving parents, a helpful big brother, a place to live, enough food and clothes. This is what some people call luxury. But I seem to forget what a beautiful life I have when I am dealing with things as: “He did not text me back”, “I think I have gained some weight” and “My hair looks horrible today!”

                Things are much different at my cousin’s. She is twenty two years old and she has to deal with the fact that she still has to finish college, but with troubles she has at home, it could be very difficult. Her father had a stroke about half a year ago. Fortunately, he is doing better now. But my cousin has to run a farm, and also live with an alcoholic. Her mother is a nervous break-down. That is what I call a hard life.

                I guess I should stop whining about my problems, because they are not as big as I imagine them to be. Should I waste my time worrying about the shape of my hair? I do not think so.

19

Tako!
Dan, ki sem ga tako živčno pričakovala, je prišel. Odpisala sem najtežji del tekmovanja, zdaj pa je vse v rokah ocenjevalcev. Upam, da njihovo ocenjevanje ne bo preveč subjektivno.

Pri slušnem delu je bila samo ena naloga, in to tista antipatična TRUE/FALSE. Med poslušanjem se je dvakrat oglasil zvonec...
Prvi, kratek spis, je bil nadaljevanje neke zgodbice o Mickeyu, ki je bil ves čas dobre volje, mi pa smo morali povedati, kaj je razlog temu.
Pri drugem smo lahko izbirali med dvema naslovoma, ki sta bila citata dveh znanih oseb. Sploh več ne vem, kako se je glasil prvi, saj sem izbrala drugega: "Most folks are about as happy as they make up their minds to be." (Abraham Lincoln)


To je to. Upajmo na najboljše. ^^

20

Verjetno sem močno pretiravala. Prebujena čustva so me pač zanesla. Morda mi ni tako žal.
Ah, saj ni važno.

Jutri je državno tekmovanje iz angleščine. Živčna sem pa tako, kot že dolgo nisem bila. Res si želim zlatega priznanja. Res, res, res.
Tekmovanje je sestavljeno iz dveh delov: prvi je slušno razumevanje (ki se mi zdi težje od tistega na maturi...), drugi pa dva spisa, eden do 100 besed, drug do 250.

Wish me luck, guys! ^^

21

Po dolgem času se v moje življenje spet prikrade on, čeprav le za trenutek, in me pusti na robu obupa.
Ne vem, ne vem, ne vem.
Toliko besed je, ki bi jih rada izrekla, zapisala, pa jih ne morem, saj so pomešane med sabo. Prav tako moja čustva. Spet.

Why do I wish I never played?
Oh, what a mess we made.

22

Quelqu'un m'a dit que tu m'aimais encore...

Zdaj mi ni žal, da sem si izbrala francoščino kot tretji tuji jezik... Čeprav še vedno kdaj pa kdaj jamram. ^^

23

V zraku se že čuti evforija. Do Španije je namreč le še 42 dni.

Iskreno povedano... Ne veselim se tako, kot kažem navzven.
Za razliko od večine mi gre po glavi: "Kaj, če doživimo nesrečo?", "Kaj, če pride do zdravstvenih težav in zapletov?", "Kaj, če bom preveč pijana in blablabla?"
 . . . 
Namesto: "FEŠTAAAAAAAAAA!"... In: "All day, all night... "

Prav vidim se dva tedna pred odhodom. Vsa bleda že ob misli na avtobus, težko bom dihala, ko si bomo pripovedovale načrte, slabost me bo obhajala, ko bom opazovala, kako hitro minevajo dnevi...




Nerada potujem.
Morda se kdo vpraša, kaj bo potem z Japonsko? To bom preživela. Mogla bom. Tam si želim iti.

24

Ko mi je danes profesorica slovenščine narekovala poved, ki sem ji potem morala določiti S-strukturo, sem zgledala nekako takole:

Poved je bila gromozansko dolga. Napisala sem kar štiri vrstice čez tablo (in naj omenim, da so moje črke zelo majhne).

Poskusila sem, nekako mi je uspelo... Vendar ni bilo pravilno. S pomočjo profesorice sem napake popravila.
Za jezikovni del sem dobila 4, to pa je edino važno.

25

Povedi določi S-sestavo. 

Fuj in fej. Tega pa res nikoli nisem razumela. Po urah reševanja nalog mi je še manj jasno, kot mi je bilo prej.
Tu so se pokazali osnovnošolski temelji - ko so moji sošolci poslušali razlago, sem jaz doma bolna ležala v postelji... In nikoli nisem razumela kaj ta S sploh pomeni in kako postaviti tisto poševnico oziroma plus.

Ravno zaradi tega imam toliko slovničnih napak.
Samo še nekaj ur, in pokazalo se bo moje (ne)znanje. Wish me luck. T.T

26

I feel utterly lonely.

27

"AN EYE FOR AN EYE ONLY ENDS UP MAKING THE WHOLE WORLD BLIND" (Mahatma Gandhi)

                Revenge is sweet – or so I heard. But, is seeing someone suffering not bitter? A constant battle will never make progress, so I believe we should forgive and forget. Where would anger and jealousy bring us? Nowhere.

                For example, if a classmate of mine put snow in my satchel, I would be quite mad. Is revenge a good solution for this problem? I could do something even worse to him, but by doing so, I would only start some sort of a war between us. We could talk about our problem, I could ask him what I did wrong and try to understand him better. We might even become good friends and help each other.

                If the leaders of the world had done the same, a lot of wars would not have been started. We would have avoided so much suffering, so many tears. I am afraid that the need for materialistic goods will overcome generosity and make people greedy and envious. This can only mean people will try to undermine others to get to better positions and the undermined will do everything to get even.

                In conclusion, we will never evolve/make progress, if we hold on to our grudge for too long. There is no need for hatred in my opinion, thus I try to let go of any resentments. If I can teach my children not to be vengeful, I will make a difference.

28

Vse je enkrat prvič. Nekatere stvari nestrpno pričakujemo, drugih sploh ne želimo doživeti.

Upam, da se nekatere stvari ne bodo več ponovile...

29

Kaj storiti, ko se znajdeš v destruktivnem razmerju?

Ali samo opazuješ kako propada hkrati s tabo?
Ali mu poskušaš ubežati?
Ali se preprosto odtujiš od nekoga, ki si ga imel nekoč neizmerno rad?

30

Izgubila sem vsakršen navdih in voljo.
Pa samo še 29 objav mi je ostalo. Joj.

No, naj naredim nekaj reklame:

Ponyo je en tak luštkan animiran film, ki ga je ustvaril svetovno znan Hayao Miyazaki. Film se dotika tudi podnebnih sprememb (in ravno danes smo imeli predavanje gospe Lučke Kajfež Bogataj). 

Ta film sem si ogledala pri zadnjih dveh urah tečaja japonščine skupaj z mentorico in "sošolko". Druga je bila žal bolna.

31

Kadar sem ali izjemno živčna ali izjemno jezna, govorim tako hitro, da me le redko kdo razume. Sicer sem zelo tiha - velikokrat moram desetkrat ponoviti kako vprašanje ali odgovor, preden sploh kdo sliši, kaj hočem povedati.
Prijateljica me je vprašala: "Zakaj bi bila miška?"
Nisem vedela, kaj naj bi ji odgovorila. Nazadnje sem izdavila le: "Zato, ker taka pač sem. Ker ne morem biti drugačna."

32

I'd wanna hear you say - I remember you.

33

Damn! O.o
Jaz pa sem komaj dobila AC: Revelations.

Sicer pa sem mi zdi, da Assassin's Creed nekako... Nazaduje. V Revelations imaš toliko pripomočkov, da ni več nobenega izziva. Me prav zanima, kako bo s trojko.

34

Najverjetneje ste že vsi slišali novico o nesrečnem petnajstletniku, ki je umrl na smučišču.
Seveda se je po Facebooku razširilo: R.I.P. Jan ://////////////
OK. Nekako še razumem.
Ker me je premagala radovednost, sem šla na njegov profil, kjer sem videla ogromno komentarjev.
Eden izmed njih gre nekako takole:
Jan, vem da te nisem poznala tak dobr ampak mi je grozno ker te več ni... In tako naprej, in tako naprej.

Ja, tragično je, da je umrl v tako rosnih letih. Ampak... Zakaj bi nekomu izkazali sočutje na Facebooku? No, recimo, da napiše nekdo "moje sožalje" na zid njegovih sorodnikov. Nekako sprejemljivo, še to komaj. Ampak pisati mrtvemu človeku na zid, da ti je žal, da je umrl, da ga pogrešaš, čeprav ga ne poznaš... Ne... Preprosto ne.
Morda sem jaz čudna in ne razumem ljudi. Morda družini dejansko nekaj pomeni tako število ljudi, ki naj bi jim bilo grozno žal.

Ne. Kakorkoli mi bo kdorkoli želel pojasniti, da to ni nesmiselno, se ne bom strinjala. To ni pravi način. Koliko teh ljudi bo prišlo na pogreb? Sošolci. Ne pa neka plehka deklina, ki ni marala zanj.




Morda bi se morala opravičiti za tak izpad in morbidnost, a v zadnjem času se Smrt kar noče pobrati iz moje okolice...

35

            I was walking home when Tyler pulled over. He had obviously managed to get his driver's licence.

            I sat in his car. Suddenly, I shivered down my spine. I told him I felt a bit sick - I didn't want to throw up in his new car.

            He drove away. In a couple of metres there was a crossroad. The traffic light was green, so Tyler didn’t stop. In a moment a truck came crashing in his car with a tremendous speed.

            My friend died in a hospital. I was left feeling guilty for being alive. 

36

Danes nas je presenetil obisk strica, sestrične in njenega fanta. Nič posebnega, kaj?
Le to, da je stric doživel in preživel možgansko kap.

Do glavnega zbirališča, ki je dnevna soba, kuhinja in jedilnica hkrati, moraš premagati 15 stopnic. Gledati strica, kako se je trudil, da bi mu uspelo (ob pomoči sestričninega fanta), je bilo ganljivo.
Po mučnih trenutkih je končno sedel za mizo, moja mami pa je sijala od sreče...

Rada bi opisala svoje občutke, pa jih ne znam.

37

Za tekmovanje moram pisati "eseje", zato jih bom začela objavljati kar tukaj.

To je moj prvi. Ne čudite se njegovi dolžini - v navodilih natančno piše, da sme biti največ sto besed... Groza. -.-

My friend had a very special reason for not getting out of bed early on Friday, March 13th, so she didn't set the alarm clock for 5 am …

We had a test that day and it would mean very bad luck, were she to appear at school. So she skipped school, avoiding an F in her record.

Thus she spent her day at home. She decided to jump on a trampoline. Unfortunately, she fell off and broke her leg. And as if that wasn't enough, we changed the date of our test due to sickness of our professor.

Voilà! ^^

38

Rada bi imela tatu. Ali 3. Morda več.

Na zapestju (verjetno leve) roke želim imeti japonsko pismenko "sanje", oziroma "yume". Klišejsko, vem, ampak ima poleg pomena tudi lepo obliko.

Drugi bi bil "Real Eyes, Realize, Real Lies". Imela bi ga na hrbtu, natančneje na zgornjem delu. Na morju sem videla žensko, ki je imela tak tatu, in preden sem se zavedela, sem se zaljubila vanj.
Pred kratkim pa sem ugotovila, da je to naslov pesmi skupine Machine Head...

Druga opcija drugega tatuja pa bi bila: večina hrbta "popisana" z besedilom japonske pesmi. Ne celim, seveda. Najverjetneje bi si izbrala besedilo pesmi Cassis, skupine The GazettE.
(Enkrat sem že objavila to pesem... Se mi zdi.)

No, imam še nekaj idej... Ampak. So samo to, ideje. Čeprav me mikajo. ^^

39

Poznaš tisti občutek, ki se širi po tvojem telesu vsakokrat, kadar vidiš tisto osebo?

Prijeten je. Mehak, nežen.

Dokler se ne zaveš, da zanj/o ne obstajaš.
Potem je malce manj topel.

Ah, dosti s tem najstniškim jamranjem.

You'll never know the torch I bear.

40

Na kratko - I'm stuck.

Sovražim, kadar moram nekaj pisati "na silo", kot to počnem pri pripravah na tekmovanje iz angleščine.
In tisti pogled profesorice, ko ji povem, da sem napisala samo en kratek spis... -.-

Časa sem imela dovolj, volje ne.

Zdaj nimam časa, volje pa še manj.

Super.

41

Ne vem o čem bi pisala.

Naj ta neprava objava zapolni prostor.

42

I push people away.

As soon as someone unveils a piece of me that has been hidden for too long, an alarm sets off inside of me, telling me, it's time to build another, stronger barricade.
And run as far away as possible from that person.

I seem to torture myself in a twisted way - loneliness cuts deep wounds, but I don't want anybody to heal them.
And then... He comes to save me. And I suddenly want to be saved. And he tries his best. And he almost succeeds.
And then... I shut myself in. And he leaves.

And I'm alone again.

43

Omenila sem že modro barvo v svojih laseh, vendar še niste videli dokaza.

Taadaa!

44

V sobi so se mi pridružili novi prijateljčki. Kaktusi! ^^

45

Ko dobiš "nalogo", da našteješ neke stvari, pa naj bodo to najljubše jedi, lastnosti, ki jih ne maraš pri človeku, in tako naprej, se v tistem trenutku ne spomniš ničesar.

Zato nisem takoj odgovorila na komentar in ga nekako izkoristila za današnjo objavo.

Hobijev ne morem kar tako našteti, saj se večinoma prepredajo med sabo. Petje poteka vzporedno s poslušanjem glasbe (ki je res na glas; nočem, da sosedi mislijo, da imamo doma klavnico... ), to pa s surfanjem po internetu. :)
Igram računalniške igrice, vendar le, ko imam čas, torej med počitnicami.

Zelo rada berem knjige, a to počnem le med poletnimi počitnicami. Zaradi istega razloga kot pri prejšnji "točki" s to razliko, da si raje vzamem več časa za branje (zato poletne počitnice).

I blog, obviously.

Včasih sem risala, zdaj več ne. Izgubila sem upanje v napredek.

Gledam serije, filme.

Nekaj časa sem vztrajno tekla, a si po ugrizu psa ne upam več. Vsak sosed je lastnik vsaj enega psa, zato ni redkost, da se s kakim srečam. Morda bom zopet začela letošnjo pomlad. A to je res en ogromen morda.

To pa bi bilo to? Menda.

Moji interesi? Hm...

Na to bi največkrat odgovorila z: "Japonska. In vse, kar je povezano z njo."
Verjetno ljudje v tem vidijo risanke in stripe, vendar sem to obdobje že prerasla. Še vedno preberem kakšno mango, za animeje pa nimam časa. Govorim o kulturi na splošno, ne samo o klišejih. Želim spoznati njihovo zgodovino, ljudi, se naučiti njihov jezik. Nekoč bom odpotovala na Japonsko. Moram. ^^
In ko sem že pri Japonski - ravno danes sem dobila pismo moje dopisovalke Miki. Zakaj imajo tako lepe ovojnice, mi pa le dolgočasne bele? -.-

Joj, saj ne vem kaj bi še dodala... Morda... Doseči vse cilje, ki jih imam zadane za prihodnost? To je že nekako samoumevno.

Ne vem, res ne vem... Nič mi ne pade na pamet.

Upam, da sem vsaj do neke mere odgovorila. ^^

46

Skoraj bi pozabila.

S tem odštevanjem od 100 mi je postalo pisanje nekakšno breme.

47

Preziram ljudi, ki zaničujejo človekove interese, ki menijo (in ti dajejo vedeti), da so vse stvari, ki njim niso zanimive, butaste, kr neki, blablabla.

Ljudje smo različni in imamo različne hobije in okuse. Kar se meni zdi nesmiselno, nekomu predstavlja celo življenje. Zakaj bi ga potem obsojala in poniževala zaradi tega?

Ali ti živiš moje življenje? NE.

Meni pa je do neke mere všeč in ga ne mislim spreminjati le zato, ker tebi neka moja dejavnost ne ugaja.

48

Ljudem vedno dajem drugo priložnost. Velikokrat tudi tretjo, četrto, peto...

Ne prenesem misli, da bi nekdo ostal sam, ali da bi se počutil zapostavljenega zaradi mene.

In potem se znajdem v začaranem krogu, kjer prenašam ljudi, ki mi počasi parajo živce, v upanju, da bom v njih našla nekaj, kar je malo manj antipatično.

49

No, pa smo že skoraj čez polovico.

Vse skupaj je le opominjanje na minljivost.

50

Pure awesomeness! And it's mineeeee! *.*

51

Danes smo imeli športni dan. Pametna jaz sem se odločila za tek na smučeh. Bilo nas je kar 5!

Vse, kar lahko rečem, je: "Nikoli več!"

In pa: "Svaka čast Petri Majdič!!"
Vsaj ne na tako razdaljo (naredili naj bi okoli 15 km, kar je za prvič res malo preveč).

Vse me boli, zato se jutrišnjega dneva vse manj veselim. Pa še matematika me čaka.

Wish me luck! ^^

52

Moški in ženska ne moreta biti prijatelja (razen, če sta oba istospolno usmerjena...).
Največkrat pride do enosmerne ljubezni, kar pa se nikoli ne konča dobro.

Bila sem že nesrečno zaljubljena in "nesrečno ljubljena".
Kaj je huje? Biti tisti, ki ne dobi ljubezni, ki jo potrebuje (ali vsaj misli, da jo...), ali tisti, ki jo zavrača?

To je odvisno od človeka in njegovega sočustvovanja. Meni se zdi že sama misel, da bi prizadela nekoga, ki ga imam rada, neznosna. Drugim je malo mar.

Peklensko je tudi dejstvo, da ti ljubljena oseba ne vrača čustev.

Ampak... To mine. Bolečina izgine.
Neizrečene besede in neprijetna tišina, ko srečaš nekoga, ki si mu zlomil srce, to ostane.
Dokler te ne preboli, seveda.

Too much love will kill you, just as sure as none at all.

53

Uvrstila sem se na državno tekmovanje iz angleščine.

Wooow. Yay me! ^^

Nisem pričakovala, res.

Za trenutek sem dobila nekakšen zagon in občutek, da lahko osvojim zlato priznanje, vendar je vse to izpuhtelo takoj, ko sem se zavedla, kako težko bo.

Čaka me precej dela. Najprej pa moram prebrati knjigo Pen to Paper, katera se uporablja za priprave na maturo...
I'm scared. ^^;

54

My Prince Charming is playing hide-and-seek.

He hid damn well...

55

People choose to live in a lie simply because that world is exactly what they want.

Reality, however, is full of disappointments.

So, why bother?

"Reality is the name we give to our disappointments." ~ Mason Cooley

56

Zakaj drugim počnemo tisto, kar ne želimo, da bi nekdo počel nam?
Zavračamo, ignoriramo, ogovarjamo, zavajamo ...

Prišla sem do zaključka, da pregovor: "Do drugih se obnašaj tako, kot želiš, da bi se drugi obnašali do tebe," (oziroma nekaj v tem smislu) ne velja.
Slej ko prej ugotoviš, da si prav tako podel kot vsi ostali.

57

Trigonometrične enačbe, polinomi in šola na soboto. Njami.

58

Želim si pobegniti iz svojega življenja. Žalost in osamljenost, ki me ovijata, nočeta popustiti svojega prijema.

59

http://www.guardian.co.uk/books/2012/feb/08/ban-same-sex-romance-competition

Ravno danes sem imela z mamo gorečo debato o homoseksualnosti. Ona temu nasprotuje (no, lezbijkam ne, pedrom pa), jaz pa menim, da s tem ni nič narobe.

Seveda naju je to privedlo do skrajnih nesoglasij in zvišanega pritiska.

Ne razumem svojih staršev in ljudi, ki se jim zdi to nekaj nenaravnega. Načeloma res ni, saj se tako ljudje ne moremo množiti (pa saj nas je že dovolj), a ni nič slabega v ljubezni, ali pač?

To ni le kaprica mladih v moderni dobi. Tudi med živalmi naj bi prišlo do istospolnih partnerstev.

Najhujše se mi zdi dejstvo, da nekateri obravnavajo homoseksualce kot največje grešnike, ki ves čas menjajo spolne partnerje.
Kaj pa nek postaven mladenič, ki vsak vikend pripelje domov drugo žensko? To je prav? Ne.

V Ekvadorju so celo ustanovili klinike za "ozdravitev" istospolne usmerjenosti, kjer so "paciente" mučili, da bi le odstranili ta virus.

In pa še en video, na katerega sem naletela... Sploh ne vem kako niti kdaj:

http://www.youtube.com/watch?v=AEuDDvqYbVw

60

Počutim se prazno. Pogovore zaznavam bežno, le redko mi nekaj vzbudi pozornost.
Želim si, da bi se kdo spomnil name in se ustavil...
In me vprašal ali sem v redu.

A zdaj to več nima smisla.

61

Samo en pozdrav mi je popolnoma zavrtel glavo.
Ne maram se v takem stanju.

62

Bilo je popolnoma nepričakovano.

Mislila sem, da tega več ne potrebujem, vendar sem se uštela.
Prevevajo me že skoraj pozabljena čustva.

Ne, ne govorim o stari "ljubezni", ne govorim o zamerah.
Govorim o popolnoma človeški potrebi po bližini sočloveka.

Make my heart a better place.

63

Kadarkoli ljudje od mene nekaj pričakujejo (odličen dosežek na kateremkoli področju), izgubim vso voljo in začetni zagon. Potem pa me zajame strah, da jih bom razočarala. In ravno to me trenutno najbolj razžira - strah pred razočaranjem.
Tako postane meni ljuba stvar breme, ki se ga želim čim prej znebiti.

P.S.
Skoraj sem že izgubila glas. Ne vem zakaj se danes sploh kam odpravljam.
No, nekateri bi raje videli, da bi utihnila za vselej.

Pa lep pozdrav! ^^

64

biti to, kar si vs. biti ljubljen

A constant battle.

65

Menim, da čustev ne smemo držati v sebi. Ne verjamem ljudem, ki pravijo, da so v redu, ko pa se jim je nedavno porušil svet.
To ni soočanje s težavo. Nikoli se nisem bolje počutila, če sem si lagala, da sem super, enkratno, najboljš!... Ker sem kmalu ugotovila, da nisem. In je bolečina prišla za mano. Pravzaprav kar dvojna doza.
Če imaš nekoga, ki mu lahko zaupaš, se mu izpovej. Držati v sebi žalost in jezo in občutek nemoči je težko breme. Za nekatere pretežko.

66

I'm blue da ba dee dabba dae ^^

67

Si že kdaj sanjal tako lucidne sanje, da nisi vedel da sanjaš?

Sanjala sem, da sem se prepozno zbudila in zamudila avtobus, zaradi česar me je čakal in čakal, vendar nisem prišla. Nato sem se zbudila in ugotovila, da spim, da ga ne bom pustila na cedilu. In zopet sem se zbudila. Tokrat zares. In nisem mogla zaspati.

***

Sanjala sem Njega, ki mi je že tolikokrat kratil spanec. Prevevali so me prijetni, nostalgični občutki. In zopet sem koprnela po preteklosti...

***

Sanjala sem, da se je usedel poleg mene in me zbadal - tako kot vedno. Nato pa mi je pokazal zvezek, kamor je zapisal, da me ima rad.

Sanje so ena luštna stvar.

68

Ne maram zobozdravnikov. Pozabila sem jih dodati na svoj seznam strašnih stvari. ^^;

Danes sem morala zbrati pogum in sesti na "vroči stol". Sovražim, ko mi pod jezik rine milijon vat. In ne prenesem dejstva, da potem eno uro ne smeš jesti, čeprav stradaš. In pa čakanje, seveda. Čakanje je najbolj mučno. Skoraj.

Oh, in pa trenutek, ko te zobozdravnik nekaj vpraša, čeprav imaš polna usta VAT in ogledalc in ostalih čudnih pripomočkov. -.-

No, za pol leta imam mir. What a relief! ^^

69

Rada bi imela modro barvo las. Vsaj en del. Morda se mi bo ta želja izpolnila še ta teden. Upam. ^^

Vmes bo seveda še rdeča - it's a must! Tudi vijolična mi je všeč. Nočem pa si prebarvati vseh las. Le en del.

70

Sometimes you just gotta take that leap. Make sure you lay pads on the ground before you jump.

71

Nimam časa za pravo objavo. Žal.

72

Spet analiziram vsak svoj korak in vnaprej načrtujem življenje, kot da se bo tisto nekaj zgodilo tako, kot sem si zamislila. Ni težava v tem, da zapravljam čas (in živce), pač pa v dejstvu, da sem, ko se vse ne zgodi tako, kot bi si želela, zelo razočarana.

Morala bi manj pričakovati in se prepustiti toku življenja...

73

Včasih si lahko prav prijetno presenečen. Včasih pa se preprosto ne moreš odločiti.

***

(Slišala zjutraj na busu. ^^)

74

Včeraj res ni bil moj dan. Tudi današnji se je skoraj spreobrnil v katastrofo, ki bi imela posledice še jutri. Pa se ni! (Oz. upam, da se ne bo čez noč kaj čudnega zgodilo.......).

I wonder... Maybe it wasn't a mistake...

75

76

Včasih popolnoma izgubim voljo do... Stvari. Do vsega, kar bi morala narediti. Nisem edina, vem.

To me bo še teplo ob koncu šolskega leta...

77

Sedem je moja najljubša številka. Verjamem, da mi prinaša srečo. Zato sem na šolskih športnih tekmovanjih vedno nosila dres s številko 7.

13 ne maram. Zame je nesrečna (surprise, surprise). Kaj bo šele naslednje leto, ko bo popolnoma obarvano s to številko? Če bomo sploh prišli do 2013, seveda.

Navsezadnje pa sta to le številki, ki na moje življenje ne bi smeli preveč vplivati.

78

Današnja objava je že kar 100ta. Yay me!

***

Slovenija je zmagala! To je to! Slovenijaaaaaa! <333333

Ko naši športniki kaj dosežejo, smo vedno tako ponosni na svojo deželo, da se skoraj razpočimo.

S ponosom na Slovenijo ni nič narobe. Ni mi všeč, da to pokažemo šele takrat, ko Slovenci kaj dosežejo (s tem mislim večinoma na športnike). Kdo je navijal za "naše", ko so izgubljali? Le tisti "tanarbolj zagriženi" navijači.

Žal Slovenci nismo dovolj domoljubni. Preveč se prilagajamo.

Sama nisem nacionalistka, priznam, in rada bi šla živet v drugo državo (kdor me pozna, ve v katero).

Kam nas bo privedlo že skorajšnje zaničevanje naše države? V uničenje vsega slovenskega. Čeprav smo se tako dolgo borili za osamosvojitev in spoštovanje...

79

80

Nočem zopet narediti te napake.

Prepustiti se nekomu... Do te mere, da si pripravljen narediti vse za to osebo in še več.

Ne. Ne bom tvegala. Ne morem.

Nekaterih stvari ne pozabiš v tako kratkem času.

Samo slepiš se.

81

I am completely overwhelmed.

All I have to say, really.

82

In zopet nisem naredila tistega, kar sem načrtovala. Ne morem iz svoje kože.

Sicer pa se je moja koncentracija izgubila v labirintu sanjarjenj.

***

83

Včasih me razjeda krivda.

Ne vem zakaj to počnem. Vedno si rečem, da bom prenehala, vendar se to ne zgodi.

Počutim se neopisljivo dvolično.

84

Več razmišljam, bolj se oddaljujem od odgovora.

85

Petek 13.

Ne verjamem v slabo srečo na poti, če mi jo prekriža črna mačka. Ne verjamem v 7 let nesreče, če razbijem ogledalo. Hoditi pod lestvijo je morda neprijetno, vendar menim, da ne prinaša smole.

Petek 13. je tisto, česar me je "strah", saj se mi običajno ne zgodi nič kaj prijetnega.

Morda me je že samo razmišljanje pripeljalo do tega.

Ne maram petkov 13.

86

Ne vem zakaj. Nekateri trenutki so se mi brez razloga zarezali v spomin. Popolnoma nepomembni, kratki trenutki. Nepomemben stisk roke, bežen poljub na lice, pogled, ki je trajal malce dlje, kot običajno, iz oči v oči pa so švigale nenavadne misli.

87

Mislim, da bom lahko kmalu rekla: "Yup, that was a mistake."

Tolažim se s tem, da tokrat nisem le sedela in gledala v "luft", ampak sem ukrepala.

Sicer pa ne morem vedeti kaj bo prinesla prihodnost; morda bom prijetno presenečena. ^^

Do svojega "razsvetljenja" o celotni zadevi bom morala počakati še kar nekaj časa. Menim pa, da imam že zdaj prav.

88

Počutim se kot mačka, ki potrpežljivo čaka, da bo miš neprevidno pokukala iz svoje luknje.

89

On je bil eden tistih stotisočerih.
Idealist je bil. Neprestano je fantaziral o svoji mladi, krasni ljubici.
»Vidite, ona je zame tako visoka, tako sveta … Niti ena nespoštljiva misel do nje se ni rodila v moji duši! …«
Jaz pa sem ga poslušala in se nasmehnila.
»Kak idealist ti je,« sem si mislila in bilo mi je nekako dobro, lepo v srcu.
Zadnjič je mnogo govoril o sebi. Vse je povedal. Koliko denarja je že zabil v zloglasnih hišah …
»Zaboga, in Vi ste zaljubljeni idealno?!«
»No, da, to je povsem nekaj drugega.«
»Vi ste zaljubljeni in še zahajate tja?!«
»No, da, kaj potem! Vsi delamo tako. In končno, kaj pa naj delamo?! V tistem našem primorskem gnezdu ni nič družbe, nič zabave, torej … To je čisto naravno,« je dejal z neprimerljivo ravnodušnostjo. Videlo se mu je na obrazu, kako je miren …
»A Vaša draga?! …«
»Ona je zame tako visoka, tako sveta …!«
Bil je ves razvnet in navdušen.
V srcu me je bolelo.
Kaj smo žene takšnim stotisočim moškim?
-- Angel ali zver. –

Le človek ne.

Zofka Kveder, Misterij žene

***

Ali smo ženske res samo spolni objekti oziroma štedilniki? V 21. stoletju se še vedno pojavlja tako mišljenje, tudi pri meni doma.
Preziram moške, ki zaničujejo in ponižujejo ženske, kot da smo bitja nižje inteligence.

Kako ironično, da smo ravno danes obravnavali to delo in to črtico. Nekako se ujema s celotnim dnem.

Ženske smo kurbe, moški bogovi.
In tako bo za vekomaj.

90

Moja mama verjame v usodo. Jaz ne.

Kar se je zgodilo, se je pač zgodilo. Če je imela prste vmes neka višja sila, v redu.

Sam si ustvarjaš svojo usodo, pot, po kateri boš hodil.

In ugotovila sem, da je moje življenje prazno. Vedno raje uberem varnejšo pot in se nato grizem, ker nisem vsaj enkrat tvegala.

Morda se nočem soočiti s težavami, ki bi lahko prišle skupaj s tveganjem. Morda me je strah, da se ne bo izšlo tako, kot si želim.

Kolikokrat pa se izide popolno? Kolikokrat? Ne velikokrat.

In vendar smo do zdaj vsi preživeli.

Zakaj torej ne bi tvegala?

91

Včeraj so na našo preljubo gimnazijo prišli predstavniki fakultet.

Sama sem se udeležila predstavitev obeh filozofskih fakultet in FDV-ja. Predstavnikov pedagoške fakultete ni bilo.

Ne bom se poglabljala v kvaliteto njihovih predstavite. Bilo pa je zanimivo, ko je predstavnik FDV-ja nazorno pokazal nespoštovanje do predstavnikov FF Maribor. Smešno.

Čakala sem le predstavitev FF Ljubljana, saj imajo samo oni oddelek za azijske in afriške študije. Seveda predstavnika temu nista posvečala večje pozornosti kot ostalim, vendar sem sama sebi potrdila, da si res želim postati študentka japonologije. In anglistike.

Čeprav se velikokrat pritožujem zaradi predmetov, ki me sploh ne zanimajo, se študija ne veselim preveč. Zavedam se, da bo še težje, kot je sedaj. Tolaži me misel, da se bom končno učila nekaj, kar me zanima.

Prihodnost bo tu hitreje, kot si lahko predstavljam.

92

Ne, to ni samo video, ki bi zapolnil praznino.

Naj ena izmed mojih najljubših pevk pove to, kar jaz, žal, ne znam ubesediti.

明日は笑って

あなたを愛して

93

Bloga ne pišem za druge. Ni mi mar kaj si kdo misli. Do neke mere, seveda.

Moje objave niso vrh kvalitete, še posebej zdaj, ko sem si zadala nalogo, da bom pisala vsak dan.

Zato se bralcem, kolikor vas pač je, vnaprej opravičujem, če bom pisala neumnosti ali pa preprosto naložila kak video z izgovorom, da je tudi to objava.

Kot vidite že danes nisem posebej "zgovorna". Odkupila se bom kdaj drugič.

94

Strah me je smrti. Ne svoje, pač pa smrti ljudi, ki so mi blizu. No, svoje se tudi ne veselim preveč.

Strah me je osamljenosti - tiste, ki pride z izgubo vseh prijateljev.

Strah me je teme, še posebej če so v bližini ogledala (zahvaljujoč grozljivkam).

Strah me je napada psa. Ni me strah psov na splošno, celo rada bi imela kakšnega. Strah me je napada.

Strah me je pajkov. Fuj in fej.

Strah me je izpostavljanja.

Strah me je, da bi prizadela ljudi.

Strah me je globoke vode in utopitve.

Rada bi bila malo bolj pogumna. Vsaj takrat, ko se na stropu nad mojo posteljo pojavi pajek, ki izgleda veliko večji, kot to v resnici je.

95

Glede na to, da imam težave z internetom, bom kratka.

Smešno se mi zdi dejstvo, da nikoli nismo zadovoljni s tistim, kar imamo. Pomisli malo kaj oziroma kdo je v tvojem življenju in to začni ceniti.

96

Nihče noče biti povprečen. Vsak si želi biti boljši.

Kaj sploh je "povprečno" dandanes?

Vem kaj oziroma kdo ni - tisti, ki se imenuje za "nepovprečneža".

Torej bi lahko bila to jaz, saj s svojimi interesi zagotovo ne spadam med večino. Ampak. Sebe vidim kot popolnoma povprečno dekle.

Ne maram ljudi, ki s svojimi neposrednimi intelektualnimi forami kažejo, da so vsi ostali le ovce, hlapci, povprečneži in komaj čakajo, da bo eden izmed teh nevrednih osebkov komentiral nekaj pričakovanega in se tako osmešil v krogu "nadljudi".

Priznam, tudi sama sem se imela za "nekaj več", čeprav to ni res.

Kdo je unikaten? Klišejski odgovor: vsak.

Da, TEBE več ne bo, ko boš umrl, nihče ne bo več tak, kot si TI sam. Če se držimo izgleda.
A nekje se bo našel nekdo, ki deli enako razmišljanje, posluša enako glasbo, se enako oblači... Razlika je le v tem, da ni v tvoji okolici in si zato obravnavan kot "drugačen", "unikaten".

Kdo je torej povprečen, kdo pa ne? Ne vem. Res.

O tem odloča družba, ne jaz. Žal.

***

Out of topic but cute:

97

No, pa smo tu, v novem letu.

Kaj pričakujem? Izboljšave na določenih področjih, sicer pa nič posebnega, really...

Kaj me čaka? Osemnajsti rojstni dan, izpit za avto, Španija. Naprej pa ne vem.

Kaj si želim? To, kar sem si želela včeraj. ^^

Česa nočem? Nočem izgubiti prijateljev, čeprav se mi zdi to neizbežno.

***

Hoping for the best but expecting the worst.